Ob začetku šolskega leta 1940/41 so bili tudi maturantje na državni klasični gimnaziji v Ljubljani že malce v pričakovanju zrelostnega izpita in najlepših poletnih počitnic. Toda ničesar od tega niso dočakali, saj je slaba dva meseca pred koncem šole nastopila druga svetovna vojna. »10. aprila so Italijani zasedli Ljubljano in našo gimnazijo, ki je bila v stavbi današnje osnovne šole Prežihovega Voranca. Nekaj dni ni bilo pouka, potem pa so nas sprejeli na uršulinski gimnaziji v Šubičevi ulici in za tem v realki v Vegovi ulici,« se še zelo dobro spominja Ruža Kapus Jager, ki je v zadnji letih prevzela organizacijo srečanja zadnje generacije maturantov v stari Jugoslaviji. Tradicionalno se zberejo 31. maja, saj so na ta dan leta 1941 po večtedenski negotovosti vseeno uspešno zaključili srednješolsko izobraževanje.
Italijanščini so se uprli
Matura je bila takrat že približek zrelostnemu izpitu, kot ga poznamo danes, toda generacija, rojena leta 1921 in 1922, je bila prikrajšana za zadnje izpite in deležna drugačne zrelostne preizkušnje. »Naša ironija je, da že 75 let govorimo o maturi, ki pa je sploh nismo imeli,« se nasmeje Kapus-Jagrova. »Ampak bili smo zelo dobro pripravljeni, saj smo se vse leto pripravljali nanjo,« še hitro doda ob pripovedovanju, kako so Italijani zahtevali, da opravijo zadnje izpite v italijanščini. To je bilo seveda nemogoče, saj se niso učili italijansko. Toda ljubljanski šolniki se niso dali in odločili so, da spričevalo o končanem osmem letniku maturantom velja tudi kot maturitetno spričevalo.
Ob slovesu od gimnazijskih klopi, v katere so sedli leta 1933, tako ni sledila niti posebna slovesnost. S profesorji so se zbrali na valeti v gostilni Pri slepem Janezu v Dravljah, a je bilo veselje zelo kratko. Končati so morali že zelo zgodaj, saj je bila takrat policijska ura že ob šestih, pripoveduje Kapus-Jagrova, ki je imela v 8. A 22 sošolcev in 20 sošolk. »To je bilo takrat precej edinstveno. Na drugih gimnazijah so bili strogo ločeni,« spomni na to zanimivost in še na dejstvo, da jih je bilo v prvem letniku kar pet razredov, do konca izobraževanja pa so zdržali samo trije. Velik osip se je namreč zgodil po mali maturi, ki so jo opravljali po štirih letih.
Ob koncu še četrta paralelka
Danes je živih še devet sošolcev in sošolk iz 8. A, vendar niso vsi tako dobrega zdravja, da bi se udeležili druženja v ljubljanski Šestici. Prvič so se sicer s profesorji zbrali šele ob 20. obletnici mature v Bellevueju, kasneje pa so se ajevcem pri obujanju spominov pridružili še gimnazijci iz 8. C in tudi četrta paralelka. Ta je nastala tik pred koncem šolskega leta, ko so Nemci naredili konec škofijski klasični gimnaziji in mariborski klasični gimnaziji. Njihovi maturanti niso vedeli, kako in kje bodo opravili maturo, potem pa so jih gostoljubno sprejeli na državni klasični gimnaziji v Ljubljani.
Vendar ni uspelo priti vsem. Ileana Kopčavar pove, da je imela veliko srečo, da je imela sorodnike v Ljubljani, toda hkrati nesrečo, da ni dočakala zadnjega dne: »Od doma so mi sporočili, da se moram vrniti v Maribor, ker bodo izgnani. Jokala sem celo pot domov.« Nekaterim je na pomoč pri bivanju v Ljubljani priskočil Rdeči križ, eden naj bi tudi našel zavetje v gostilnici na periferiji in vsak dan pešačil do šole gostiteljice, Cvetane Mihelič pa na drugi strani oče ni pustil iz Maribora v Ljubljano, kjer niso nikogar poznali. Čeprav se v šoli nikoli ni učila nemško, ji je čez eno leto uspelo narediti nemško maturo, sicer pa so po osvoboditvi dobili maturitetna spričevala še vsi drugi, ki jim ob okupaciji ni uspelo pribežati v Ljubljano.
Dobra popotnica
Humanistična izobrazba je bila res kakovostna popotnica za življenje, se še vedno strinjajo maturanti, ki danes štejejo že 94 ali 95 let. Po klasični gimnaziji, ki so si jo zelo zapomnili tudi po osemletnem učenju latinščine, so večinoma vsi doštudirali in se uveljavili na svojem področju. Zadnja generacija, ki je celotno klasično gimnazijo opravila v stari Jugoslaviji, se lahko pohvali z univerzitetnimi profesorji, doktorji znanosti, akademiki... Kljub temu da to sploh ni bila elitna šola, so njeni učenci prevzemali vodilna mesta v prosveti, kulturi, zdravstvu, pravosodju, gospodarstvu. Pred tem so sicer izgubili najlepša štiri leta mladosti, a kot so včeraj sklenili, so jih vsaj službe čakale še pred diplomo. Bilo je precej drugače kot danes, toda Kopčavarjeva vseeno mladim polaga na srce, naj se učijo, saj znanje ostane za vedno in nihče ti ga ne more vzeti.
