Le en mrtev ob koncu tedna v Sloveniji ni več novica. Le en mrtev motorist v enem tednu na slovenskih cestah ni več novica. V enem tednu v začetku aprila je bilo mrtvih osem.
Peljali smo se po ljubljanski obvoznici in zavili na štajersko avtocesto. Promet je bil gost, na desnem pasu sami tovornjaki, vsi drugi na levem pasu. Tovornjak z desne strani nenadoma zavije na »pas za osebna vozila«, ki mu uradno rečemo prehitevalni. Tri minute je prehiteval. Prehitevajoči je vozil 81 kilometrov na uro, prehitevani verjetno 79. Je bilo to res potrebno? Potem se je začela serija trojanskih predorov. V spomin se prikliče nesreča tovornjaka, ki je v enem od njih popolnoma zgorel. Ali pa nedavna, ko je trčilo nekaj vozil in je šla voznica peš z otrokom 700 metrov po predoru »na varno«. Vožnja skozi predor je lahko za marsikoga klavstrofobična, vožnja skozi slovenski predor je nesrečofobična. Pred dvema tednoma je voznik v predoru na dolenjski avtocesti vozil v napačno smer in se ubil.
Na drugi strani predorov vreme kar naenkrat ni bilo več najboljše. Spomin je zloben in prikliče januarsko nesrečo na primorski avtocesti, ko so v megli življenje izgubili štirje. Peljemo se mimo Žalca in spomin kar ne neha. Prejšnji teden je voznica sredi belega dne zavila na drugo stran, se prevračala in umrla. Prehitimo kombi z zatemnjenimi stekli, spredaj sedijo trije, voznik napol leži za volanom. Seveda je iz Romunije in seveda je za njim tisoče kilometrov poti iz Španije. Kdaj bo ta zapeljal na drugo stran, po možnosti tik pred mano? Malo naprej osebni avto, na strehi stvari še za vsaj meter visoko, v zadnjem delu cel kup kovčkov, ki silijo na voznika, ki iz tega avta ne vidi nič in komaj vozi. Tudi on ima za sabo tisoč kilometrov monotone avtocestne vožnje.
Zavijemo z avtoceste pri Pragerskem. Cesta proti Ptuju je lepa, rahlo ovinkasta, malo po polju, malo skozi gozd. Hitro se da peljati, a mimo švigne motorist. Položi ovinek in že izgine. Mulec je motor, ki potegne 250 in več, kupil za dva tisočaka. In je že Valentino Rossi. Nekaj sto metrov naprej so ob cesti gorele sveče. Eden takih rossijev je ovinek položil premočno in prehitro.
Naslednji dan po službeni dolžnosti prebiram policijska poročila iz vse Slovenije. Policisti so obravnavali kakih deset nesreč, ki so jih povzročili pijani vozniki. Okoli 50 pijancev so ujeli. Koliko jih niso?
Potem odjekne vest o kupljenih tehničnih pregledih. Za 15 evrov ti ni treba na servis peljati avta z malo obrabljenimi zavornimi diski, ki sicer ne bi opravil pregleda. Servis bi stal 150 evrov. Splača se! Koliko takih avtov je na naših cestah?
In še obrazložitev številk iz naslova. Letos je v prometu umrlo 55 ljudi, lani v enakem času 33. 66,6 odstotka več. Hudičeva številka. Umrli so: 1 kolesar, 14 pešcev, 4 potniki, 12 motoristov, 20 voznikov osebnih vozil, 2 traktorista, 2 tovornjakarja. 13 jih je umrlo na avtocestah, 2 na hitrih cestah, 4 na glavnih, 14 na regionalnih, 20 na lokalnih, 2 drugje. Sezona smrti na cestah se, statistično gledano, ravno začenja. Kaj je bilo pa potem do zdaj? Zdaj veste, zakaj me je bilo strah. Zvečer smo na cilj varno prispeli. In to po naših cestah. Je to že uspeh?
