Tisti, o katerem se ne govori veliko, je seveda Bernie Sanders. Zakaj ne? Konec koncev je prav on največja novost na prizorišču. Namreč to, da nekdo, ki se ima za demokratičnega socialista, ne le kandidira za predsednika ZDA, marveč pridobi toliko podpore. Kaj takega si je bilo pred kratkim še zamisliti težko. Če se o tem fenomenu govori manj, kot bi si zaslužil, si to lahko najprej razložimo s tem, da tako aparat demokratske stranke kot medijska mašinerija, ki se nagiba k tej stranki, podpirata Clintonovo. Globlji razlog je, da je govoriti o socializmu v ameriški politiki – in to v njenem središču – še vedno tabu. Najnevarnejši je demokratični socializem. Spomnimo se, da si je čilski predsednik Allende podpisal smrtno obsodbo ne zato, ker je bil socialist, temveč zato, ker je bil demokratično izvoljen demokratični socialist – tega ne Nixon ne Kissinger nista mogla požreti. Še vedno živ ni le Kissinger (ki mu je Clintonova pred kratkim nekam lezla), marveč tudi smrtni strah pred demokratičnim socializmom. Ta pojem namreč nosi alternativo. Naj se izrazim previdneje: nakazuje alternativo.

Če Sanders nakazuje alternativo politično-ekonomskemu sistemu (ali kliki), ki drži v krempljih Ameriko, Amerika pa bolj ali manj ves svet, se v zadnjem času drugje v tej volilni kampanji ali tik ob njej kaže zanimiva sprememba znotraj političnega sistema. Videti je, da se na novo sestavljajo zavezništva, ki oblikujejo ameriško zunanjo politiko.

Sredi maja je Inštitut Charlesa Kocha gostil srečanje o prihodnosti ameriške zunanje politike. Ta Koch, milijarder, ki si je bogastvo nakopičil s tako imenovanimi energetskimi posli, je skupaj s svojim bratom eden največjih financerjev nevladnih organizacij, gibanj, kampanj in še česa, s pomočjo katerih je eden politično najvplivnejših posameznikov v državi. Po prepričanju je na skrajni desnici. Med drugim ga imajo za botra Tea Party. Njegovo ime je povezano s poskusi rahljanja in omejevanja okoljevarstvene zakonodaje ali zakonov, ki so naklonjeni manj privilegiranim družbenim skupinam, z nasprotovanjem zamislim o ukrepih proti pregrevanju ozračja in s protikampanjami proti pobudam, ki hočejo preprečiti kak posebno destruktiven poseg v okolje, denimo naftovod za umazano nafto iz Kanade v Mehiški zaliv. Na omenjeno srečanje o zunanji politiki pa je Kochov inštitut povabil najostrejše – a še vedno etablirane – kritike nebrzdanega ameriškega vojaškega intervencionizma po svetu. Govorci so, ob prisotnosti javnosti, raztrgali tisto neokonservativno ideologijo, ki je vse doslej določala zunanjo politiko republikanske stranke, s katero je bil Koch dolga leta, desetletja, povezan.

Občinstvo je, denimo, ploskalo Johnu Mearsheimerju, ki se je pred nekaj leti neznansko zameril izraelskemu lobiju v Washingtonu, ker je dokumentiral njegov vpliv na zunanjo politiko ZDA. Mearsheimer je dejal, da se morajo Američani umakniti s tujih bojišč, »nehati bojevati vse te vojne. Nehati braniti bogate ljudi, ki so popolnoma zmožni braniti se sami, in namesto tega porabiti tisti denar doma. Pika. Konec.« Doma namreč razpada infrastruktura. Doma, so ga dopolnili drugi, je podhranjen izobraževalni sistem. Izdatna prisotnost ZDA na Bližnjem vzhodu Ameriki ne pomaga ne politično, ne vojaško, ne kako drugače. Politika rušenja vlad in sprememb režimov, naj se poslužuje tajnih operacij ali nevladnih organizacij, ne deluje.

Kaj je napeljalo Kocha, ta simbol zagrizenega konservativizma, da je dal besedo takim pogledom na zunanjo politiko? Vsaj z enega vidika je odgovor preprost. Taki pogledi so že v obtoku. Zastopa jih Sanders, na svoj način tudi Trump. In kar se da očitno je, da imajo ti pogledi hvaležno občinstvo in vedno večjo podporo pri volilcih. Koch je pameten. Ve, da se mora republikanska stranka vključiti v razpravo in po potrebi modificirati svojo politiko, ali pa se bo obsodila na nepomembnost.

Na drugi strani pa se neokonservativni jastrebi zdaj zbirajo okrog Clintonove. Objavili so strategijo za »ekspanzijo angažmaja Združenih držav v kompetitivni svetovni ureditvi«. Prvenstvena naloga je krepiti ameriško vojaško prisotnost po vsem svetu. Poglavitna pozornost velja Evraziji. Noben nasprotnik si ne sme pridobiti prevladujočega vpliva nad evropskim ali azijskimi resursi ne v miru in ne v vojni. (Gorje nam!) Z Rusijo se je treba konfrontirati na vseh frontah. (Še enkrat, gorje nam!) Na Bližnjem vzhodu bi radi eskalirali najbolj neproduktivne in destruktivne politike zadnjih dveh desetletij. (Begunce bodo pa prepustili Evropi.)

Če bo prevladala Clintonova, bo to politika demokratske stranke: sinteza neokonservativcev, prenovljene Wolfowitzeve obrambne politike in krvavorokih liberalističnih intervencionistov in humanitark. Če je Koch, kar zadeva strankarsko politiko, pameten, je Clintonova prav nasprotno. Taka politika lahko samo uniči demokratsko stranko. Ima seveda podporo korporacij in bank. Ampak kaj pa volilci? Najbolje, da tudi nadnje pošlje vojsko. Konec koncev nam je seveda lahko vseeno, če bodo ti ljudje uničili demokratsko stranko. Problem je, da nas rinejo vse v pogubo.