Skrajno desne stranke so si v preteklosti pripravljale podlago, ob begunski krizi pa so se silovito okrepile. Pri tem so jim pomagale etablirane stranke, tako konservativne kot socialna demokracija, ki niso odigrale svoje vloge. Socialna demokracija tako v Evropi kot tudi pri nas nima vizije. Tehnološke spremembe v svetu v zadnjih petdesetih letih so terjale nujne družbene spremembe in prilagoditev politike. Še danes terjajo iskanje novih rešitev v odnosu med delom in kapitalom. Vendar politika tega ni dojela in spremembam ni sledila. Danes so volitve pri nas cirkus, modna pista. Program in vizija upravljanja države nista več pomembna. Še v devetdesetih letih so stranke v Sloveniji tudi leto ali dve pred volitvami garale, da so pripravile programska izhodišča, s katerimi bi pridobile zaupanje volilcev.
Menite, da so se v preteklosti volilci odločali na osnovi programov strank?Mislim, da je program imel določen vpliv na njihovo volilno izbiro. Pomemben pa je bil tudi, ker so se na programskih izhodiščih oblikovale koalicijske pogodbe. Koalicijske pogodbe, ki smo jih podpisovali z LDS, so vsebinsko nastajale po težkih in zahtevnih pogajanjih in so obsegale več deset strani, v njih pa smo natančno razdelali vsa področja vlade. Marsičesa sicer nismo uresničili, nekatere temeljne zaveze pa smo. Kot zunanji opazovalec danes pogrešam predvsem tri stvari. Posamezna koalicijska stranka bi morala prevzeti vodenje tistega resorja, ki sodi med tri ali štiri prioritete njene strankarske politike in za katero ima tudi dodelan program.
Na politične funkcije v vladi – torej na ministrska in državnosekretarska mesta – bi morali priti ljudje, ki so v strankah pripravljali programe in za temi vsebinami stojijo. Dogaja pa se ravno nasprotno – da lahko nekdo postane minister, mora vstopiti v stranko. Ker ni sodeloval pri oblikovanju programskih izhodišč, pa lahko med njima kaj hitro pride do programskih razhajanj. Tretji problem, ki ga vidim pri naših koalicijskih vladah, je odsotnost osnovne usmeritve, ki naj bi jo ministrska ekipa zasledovala štiri leta. V Drnovškovih vladah se je tej okvirni politiki namenjalo več pozornosti; predstavljena je bila v preambuli koalicijskega programa. V zadnjem času pa koalicijske pogodbe odražajo trenutne interese, ki niso programski, temveč zgolj omogočijo, da se sestavi vlada.
Ali je SD sploh kdaj dosledno zastopala socialdemokratske vrednote? Navsezadnje so bila določena zavzemanja in ravnanja dolgoletnega predsednika vaše stranke Boruta Pahorja precej daleč od socialne demokracije.Socialno demokracijo povezujem s tremi osrednjimi vrednotami: pri odločitvah, ki jih sprejemaš, moraš biti pravičen in solidaren ter upoštevati enakost ljudi v tem procesu. Mislim, da je naša stranka socialdemokratsko držo jasno pokazala na primer ob izstopu iz Drnovškove koalicije leta 1995. Te nismo zapustili zaradi odhoda gospodarskega ministra Maksa Tajnikarja, kot se je skušalo prikazati, temveč zaradi razhajanj pri pokojninah in tudi plačah učiteljev. Na čelu ZLSD je bil tedaj Janez Kocijančič, edini v vodstvu stranke, ki je odhodu iz koalicije odločno nasprotoval, pa je bil Borut Pahor. Sicer pa so bile različne frakcije v stranki – od ženskega foruma do delavske zveze in mladega foruma – pri zagovarjanju socialdemokratske politike vseskozi dosledne. Za pragmatično politiko ne le naše, temveč tudi drugih strank, krivim predvsem Drnovška in LDS.
Zakaj?Vodila sta pragmatično politiko, ki smo jo nato prevzeli tudi drugi.
Ker ste hoteli biti na oblasti.Ja. Vendar sintagma, da moraš biti v koaliciji, če hočeš uresničevati svoj program, že dolgo ne drži več. Drži pa, da z vztrajanjem manjše koalicijske stranke na oblasti za vsako ceno usiha njena prepoznavnost in prepoznavnost njenega programa. Postane namreč prilagoditvena stranka. Ko smo postali leta 2008 najmočnejša vladna stranka, smo imeli idealno priložnost, da uveljavimo socialdemokratsko noto. Okoliščine – od gospodarske krize do podedovanih tajkunskih zgodb – so nas v določeni meri prisilile, da smo ravnali pragmatično. Pri tem ni bilo nepomembno, kdo je bil tedaj na čelu vlade. Tu nisem prizanesljiv: Borut Pahor se lahko še tako opravičuje za takratne napake, a te je naredil in za nazaj stvari težko popraviš. Ne strinjam se z navedbami, da so tisti, ki priznajo napake, državniki, preostali pa so politiki. Državnik moraš biti tedaj, ko rešuješ probleme.
Kje vidite razloge, da je SD na zadnjih volitvah dosegla najslabši rezultat doslej?Če ne slediš družbenim in tehnološkim spremembam in se sam ne spremeniš, potem spremembe spremenijo tebe. In so nas spremenile – v šest odstotkov. Socialdemokracija torej potrebuje protiukrepe za tehnološke in družbene spremembe, ki so se zgodile in bodo še hujše. V nasprotnem primeru bo stagnacija še večja.
Predsednik SD Dejan Židan je ob sobotni slovesnosti napovedal, da bo SD na prihodnjih volitvah najmočnejša stranka od sedanjih koalicijskih strank in da bo oblikovala koalicijo s SMC in DeSUS.SD je postala zaradi slabe politične pozicije prilagoditvena stranka. Včasih sicer pove kaj na glas, vendar pa bi se morala kdaj tudi čemu upreti, odpovedati. Če bi bila SD bolj sproščena in bi vztrajala pri svojih stališčih, bi imela neko perspektivo. Trdno koalicijo, ki bo imela jasno politiko, pa lahko v našem volilnem sistemu prinese le predvolilna koalicija. Koalicije, ki nastajajo po volitvah, imajo večne težave. Še najmanj jih je imel Janez Janša, ki je avtokrat in je koalicijske partnerje povsem discipliniral. Rešitev, da na naslednjih volitvah ne zmaga desnica, je, da se najde model predvolilne koalicije levosredinskih strank. Zavedam pa se, da je velika ovira egocentrizem.
Bi lahko bila alternativa SD na levici Združena levica? Je ta pri branjenju socialdemokratskih vrednot doslednejša, kot so Socialni demokrati?Tega ne morem reči. ZL zastopa nekatera leva stališča, ki so mi blizu – zlasti so verodostojni pri zagovarjanju človekovih pravic. Ne moreš pa graditi zgolj na distribuciji, kot to počne ZL. Da lahko zagovarjaš pravično in solidarno delitev, moraš imeti tudi močne ekonomske oporne točke. V Združeni levici torej ne vidim alternative SD, bi pa bilo dobro, če bi stranki stopili skupaj. V takšnem primeru bi dobili močno socialno demokracijo in za pridobitev levosredinskih volilcev ne bi potrebovali nove stranke.
Lahko na prihodnjih volitvah spet zmaga stranka, ki bi bila ustanovljena tik pred volitvami?Nove stranke na levici dveh priložnosti niso izkoristile in tretje ne bodo dobile. Prav tako nobeni od etabliranih strank ne kaže, da bi lahko pridobila sredinske volilce. Desnosredinskim strankam se je – zlasti zaradi migrantske krize – nakazovala možnost, da bi po dolgem času spet dobile absolutno večino glasov, SDS pa, da bi bila relativna zmagovalka. Vendar zadnje Janševe radikalne poteze stranki ne koristijo. Lahko pa se zgodba, ki se je dvakrat odvila na levici, tokrat zgodi na desnici in zmaga neka nova, zmerno konservativna stranka.
Bi lahko zmagalo Primčevo gibanje? Njegov program vsekakor ni zmerno konservativen.Res je. Programske točke, ki so bile javno predstavljene, so daleč od zmernosti. Radikalnost Primčevega gibanja in politična neotesanost Janše daje več možnosti bolj sproščeni NSi, da izdatno popravi svoj položaj na desnici.
Kdaj bo Slovenija sposobna preseči nenehne ideološke spore in delitve?Očitno še dolgo ne. Komaj smo se nekoliko odmaknili od leta 1945, že je v ospredju leto 1991. In bo očitno razvnemalo strasti naslednjih trideset let; dokler ne bodo udeleženci takratnih dogodkov ostareli. Ideološki spori so mašilo, h kateremu se zatekaš, ko nimaš vizije.
V 90. letih ste imeli generalni sekretarji vladnih strank zelo pomembno vlogo. Se spomnite kakšnega še nerazkritega dogovora iz tistih časov?Ko smo ravno pri koalicijah: pred volitvami 1996 je generalna sekretarka SKD Hilda Tovšak predlagala, da bi takratne vladne stranke LDS, SKD in ZLSD oblikovale predvolilno koalicijo in dobile še en mandat.
Njene pobude očitno niste sprejeli.Seveda ne, strankarskim šefom je niti predstavili nismo. Smo pa imeli o tem zanimivo razpravo.
Če bi lahko zavrteli čas nazaj – katere politične poteze ne bi potegnili?Takšnih potez je več. Gotovo kot poslanec ne bi tako vestno prikimaval vladnim predlogom. Čeprav tega marsikdaj nisem naredil, sem vendarle počel prepogosto. Bil sem na primer edini poslanec, ki kljub Janševi grožnji, da SDS ne bo podprla vstopa Hrvaške v Nato, če državni zbor ne bo glasoval za zaključni račun proračuna za leto 2007, tega nisem podprl. In te poteze nikakor ne bi spremenil.
