Zelemenjava: Najbolj vroča je zelenjava, ki zaradi vremena ne uspeva

Ko sem se prvič lotila sejanja semen, sem pridelala toliko sadik, da je bilo naše stanovanje kot džungla. Ne samo da jih nisem imela kam posaditi, še premikati se je bilo težko po stanovanju, povsod so bili neki lončki in zemlja in klorofil. Ker sem sadike vsak dan zalivala in obračala proti soncu, sem se nanje tako navezala, da si nisem mogla niti predstavljati, da bi jih zavrgla. Pa sem povabila prijatelje in prijateljice, ki tudi vrtnarijo, in jim sadike podarila. Prvo druženje je bilo zasebno, pri meni doma, potem pa so zanj zvedeli še drugi prijatelji in znanci, ki so me prosili, naj prihodnjič povabim še njih, da bi še oni prinesli svoje sadike. Tako sem prihodnjo sezono obljubo iz čiste radovednosti držala, hkrati pa mi je postalo jasno, da vseh ne morem povabiti domov, zato sem srečanje priredila v KUD Franceta Prešerna. Vabilo sem poslala vsem zainteresiranim in jih prosila, naj novico razširijo še med svojimi znanci. Nekdo je vabilo objavil na facebooku, kmalu se je razširilo tudi na twitterju, tako da sem na srečanju poznala manj kot tretjino ljudi, ampak vzdušje je bilo kljub temu čisto domače.

To je bilo leta 2013 v Ljubljani, do danes pa smo priredili že toliko dogodkov, da sem jih nehala šteti. Poleg običajnih izmenjav smo že štirikrat priredili vseslovensko Zelemenjavo, v sklopu katere smo letos menjali v 27 slovenskih mestih, pripravili smo tudi dva tritedenska alternativna urbana vrtičkarska festivala Chelsea Fringe Ljubljana, na katerih smo someščanom v sodelovanju z javnimi ustanovami, društvi in posamezniki ponudili okoli 20 dogodkov. Že od začetka projekt Zelemenjava ne poteka samo v prestolnici, temveč so ga posvojili že v okoli 30 slovenskih krajih, kolikor je meni znano, čisto mogoče pa je, da poteka še kje, samo da jaz zanj še nisem slišala. Zdi se mi, da je projekt Zelemenjava že kar ponarodel in živi svoje življenje mimo mene, kar mi je skrajno všeč, saj sem s tem dobila potrditev, da je ideja prava, dovolj univerzalna in preprosta, da je kljub navidezni odtujenosti in poudarjenemu individualizmu še vedno blizu ljudem tako v manjših kot večjih krajih.

Gibanje Zelemenjava je povsem neformalno, sodelujoče povezuje skupno zanimanje in pripadnost edinemu pravilu, ki velja v tej skupnosti: nič se ne menja za denar. Na družabnem omrežju se je nabralo že 6500 članov iz vse Slovenije. Ne delamo razlik med semeni, menjamo vse, kar je povezano z vrtom. Pozimi menjamo predvsem semena, ker je to takrat najbolj aktualno. Dobrodošla so vsa semena, od okrasnih rastlin do zelenjave. Prav tako nas ne moti, ali menjavamo svoja semena ali kupljena. Urbani vrtičkarji ne potrebujemo velike količine semen, saj imamo majhne gredice, kupljenih semen pa je navadno veliko preveč za tako gredico. Zakaj torej kupljene vrečke ne bi razdelili na več vrečic? Hkrati imamo možnost, da zamenjamo svoj presežek s kom, ki ima presežek semen kake vrtnine, ki je nismo kupili. Letos me je presenetilo to, da smo imeli smolo z vremenom in je na dan vseslovenske Zelemenjave ves čas deževalo. Pa se zelemenjalci niso ustrašili, saj vedo, da vrtičkarji potrebujemo dež. Udeležba je bila rekordna, vzdušje pa fenomenalno. Kljub dežju smo zelemenjavali več kot uro dlje, kot je bilo napovedano.

Pri projektu Zelemenjava se mi zdi pomembno, da pasivnim udeležencem ne ponujamo vsebin. Ne plačaš za vstopnico, da sediš kot pasivni odjemalec, ampak je vsak udeleženec aktivno vključen v gibanje. Vsak soustvarja dogodek, brez udeležencev dogodka sploh ne more biti, zato čutijo večjo motivacijo, da pridejo znova, saj brez njih dogodka ne bo. Na zelemenjavah se čisto zares srečujemo vse generacije, vse izobrazbene strukture in vsi vrtnarski okusi. Opažam, da prihaja precej študentov, za katere si doslej nisem mislila, da se vidijo na vrtu. Prav tako me je zelo presenetilo, da se zelemenjav udeležuje veliko mladih družin. Nisem pričakovala družin z otroki, saj venomer poslušam, da ko imaš otroke, nimaš več časa za nič drugega, kaj šele za vrtnarjenje. Naši udeleženci povedo, da pridejo na dogodke Zelemenjave prav zaradi otrok, ne le zato, da imajo nadzor nad tem, kaj jedo, temveč tudi zato, da so udeleženi pri pridelovanju zelenjave.

Po navadi je največ povpraševanja po pridelku, ki malo prehiteva glavno sezono, in tu se najbolje odrežejo vrtičkarji, ki imajo vrt kje na Primorskem, s tem pa tudi zgodnejše pridelke. Vedno je najbolj vroča zelenjava, ki zaradi vremena v tistem letu večini ne uspeva. Eno leto je to paradižnik, drugo fižol. Na zadnjem srečanju so zelemenjalci najbolj spraševali po pehtranu.

Seveda. Prinesla sem predvsem zelo veliko sadik eksotičnih sort paradižnikov, saj sem pozimi sodelovala pri mednarodni izmenjavi semen in od vrtičkarjev iz tujine prejela semena paradižnikov vseh barv, oblik in okusov.

Pozimi pripravljamo menjavo semen, aprila bo menjava sadik in tako naprej. Konec avgusta načrtujemo velik zelemenjavni piknik, na katerega bomo poleg vseh drugih udeležencev zlasti lepo povabili organizatorje lokalnih zelemenjav iz vse Slovenije, da se končno srečamo tudi mi, da se spoznamo in da se jim na tak prijeten način zahvalimo za vso dobro energijo, ki jo vlagajo v zelemenjavo v svojem kraju. Brez njih vseslovenskega projekta Zelemenjava namreč sploh ne bi bilo. Prav tako si želimo, da bi zelemenjave zaživele v šolah, saj so jim tam, kjer so jih že priredili, odlično uspele. Zelo bi bili veseli, če bi se zelemenjave začelo organizirati tudi v okviru društev upokojencev in da bi si ljudje začeli posojati svoje vrtove, ki jih zaradi različnih življenjskih okoliščin začasno ali trajno ne uporabljajo, v zameno za na primer urejanje okolice ali del pridelka. V virtualnem svetu si želimo izdelati zemljevid, na katerem so označena sadna drevesa na javnih in zapuščenih lokacijah, kjer si lahko krajani naberejo ringloje, orehe, kostanj in podobno, ter razviti aplikacijo, prek katere bo mogoče menjati presežke tudi takrat, ko se dogodkov Zelemenjave ne moremo udeležiti.

To je v vsakem kraju malo drugače, vsak kraj se poveže s kakšnim društvom ali ustanovo, ki jim potem preda zbrane domače pridelke za družine v stiski. V Ljubljani na vsakem srečanju zbiramo za program Botrstvo pri ZPM Moste - Polje.