Zdi se mi, da prav iz vašega okolja izvira ljudska modrost, ki pravi, da je prvih deset let najtežjih. A vas je občinstvo takoj sprejelo.

V skupini v nobenem trenutku nismo razmišljali, ali bomo všeč kritiški srenji ali ne, temveč je šlo izključno za naše umetniške ambicije, za katere pa se je hitro izkazalo, da so bližje ljudem kot strokovnemu delu javnosti. Kritiki so tako v letnih pregledih izpostavljali in nagrajevali druge projekte, medtem ko so nagrade občinstva romale v naše roke.

Je S.A.R.S. torej narodni bend, četudi tovrstna formulacija v naših okoljih potegne za seboj povsem drugo, neurbano konotacijo?

Če nekdo trdi, da smo narodni ali folk bend, potem mu ne morem oporekati, saj na prostoru nekdanje SFRJ zares veliko ljudi posluša našo glasbo. A S.A.R.S. je v svojem bistvu urbani bend, ki s tradicionalno turbofolk motiviko nima nič. Vsakdo, ki nas v negativnem kontekstu povezuje z narodno glasbo, to počne zlonamerno, in na takšne provokacije se ne odzivam. Dejstvo pa je, in tega ne zanikam, da smo že pred leti prešli iz undergrounda v bolj sprejemljive vode in s tem nagovorili precej večje število ljudi kot v obdobju alternative.

Prepoznavnost – razen če ne gre za ultrapop in umetno usmerjen komercialni bend – je bila namreč povezana s številom koncertov, ki so za nas edini način pridobivanja novega občinstva, teh pa je bilo v Srbiji sprva zelo malo. Po desetih letih bi lahko rekel, da imamo po vsej regiji enakomerno porazdeljeno fanovsko bazo.

Uporabljate zelo eksplicitni jezik, zlasti v primerih, ko govorite o socialnih nepravičnostih in izkoriščanju ljudi.

Naše pripovedi niso vezane le na Srbijo, temveč na ves nekoč politično povezan prostor; nagovarjajo ljudi, ki živijo tukaj in zdaj in razumejo naš jezik. Z vidika benda namreč ne želimo biti omejeni z mejnimi prehodi, temveč poskušamo slišati ljudi na tej in na oni strani fiktivnih črt na zemljevidu. Tudi vsakdanjost v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Sloveniji je enake narave. Kar zadeva naš eksplicitni jezik, dobro premislimo, s katerimi besedami in na kakšen način bomo osvetlili neko kritično ali nepravično situacijo. Izogibamo se namreč vulgarnostim ali cenenemu populizmu, s katerim danes najlažje osvojiš in pridobiš pozornost najstnikov.

Besedila so zelo pomembna, a jih nikakor ne bi ločeval od glasbe ali jih kakor koli obravnaval mimo nje. Eno je v kontrastu z drugim, s čimer želim povedati, da vsebino, ki je ostra in depresivna, skušamo poenotiti s precej bolj veselo zvočno sliko. Po drugi strani si štejemo v čast, da tujci, ki ne razumejo našega jezika, povedo, da zelo uživajo v naši glasbi.

Vse je bilo že večkrat povedano o »trezni« izbiri vašega nevsakdanjega imena benda, a me vendarle zanima, ali je slavni kitarist Joe Satriani kdaj izvedel, da v Beogradu obstaja bend, ki mu je v svojem imenu amputiral roko?

Joe Satriani ve za nas, četudi je zgodba dvotirna. Pred leti naj bi mu neki srbski bobnar to povedal. Lani, ko je bil v Beogradu, so ga novinarji vprašali, ali ve, da v mestu obstaja bend, ki ima v svojem nazivu njegovo amputirano roko, a je le skomignil z rameni. Po tem mi ni povsem jasno, ali je bobnar lagal ali je Satriani v vmesnem času pozabil.