Z idejo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) se že več kot sto let spogledujejo politiki, običajni in socialno ogroženi prebivalci, ki so od nje vselej pričakovali največ. Prvič jo je leta 1797 ubesedil legendarni britanski politik Thomas Paine. V pamfletu Agrarian Justice se je zavzel za sistem, v katerem bi vsak polnoletni Britanec – brez vprašanj in omejitev – od države prejel določeno vsoto denarja, ki bi jo lahko porabil, kot bi se mu zahotelo.
Dobri dve stoletji pozneje lahko različica Painove ideje zaživi v Švici, ki se v teh dneh pripravlja na referendum o UTD. »Dovolj premožna država smo, da si lahko privoščimo takšno ureditev,« so prepričani zagovorniki UTD, ki vidijo mesečna nakazila države v prvi vrsti kot varovalko pred »vstajo strojev« – zaradi hitrega razvoja robotike naj bi že do konca desetletja ostalo brez dela nekaj sto tisoč Švicarjev, do leta 2030 nekaj milijonov.
Štiričlanski družini tudi 70.000 frankov na leto
Švicarji lahko sprejmejo zgodovinsko odločitev že 5. junija, s čimer bi postali prva država doslej, ki bi uvedla UTD. Referendumski »da« bi prinesel spremembo v švicarsko ustavo, ki bi vlado zavezala, da vsakemu državljanu, tako odraslemu kot otroku, nakaže določen znesek na mesec, in to neobdavčen ter brez vprašanj.
Kakšna naj bi bila končna različica švicarskega sistema UTD, za zdaj ni jasno. Največkrat se omenja verzija, po kateri bi vsak odrasli Švicar prejemal 2500 švicarskih frankov na mesec ali dvakrat več od slovenske povprečne neto plače. Vsak otrok oziroma mladoletnik bi bil bogatejši za 625 frankov na mesec. Štiričlanska družina bi od vlade prejela 70.000 švicarskih frankov na leto.
Takšna je različica švicarskega levičarskega politika Andreasa Grossa, po kateri bi, brez izjeme, prejeli omenjene zneske vsi državljani. A zatakne se pri njeni ekonomski vzdržnosti, saj bi financiranje UTD Švico stalo okoli 208 milijard frankov na leto – za primerjavo, švicarski BDP bo po napovedih leta 2015 dosegel okoli 670 milijard frankov.
Zmernejša različica, v kateri bi sistem UTD pomenil nekakšno nadomestilo utečenih socialnih programov, predvideva izplačila vsem, ki so brezposelni ali imajo manj kot 2500 frankov prihodkov na mesec. Cena? 25 milijard frankov na leto. Tako prvi kot drugi predlog bi terjala precejšnjo javnofinančno telovadbo. »Novi davki ali krčenje izdatkov bi škodilo gospodarstvu,« poziva k referendumskemu »ne« švicarska vlada.
Hitra širitev ideje o socialni varnosti slehernika
Kljub tehtnim vprašanjem o ekonomski vzdržnosti uvedbe UTD se ideja ne prijemlje zgolj v Švici, temveč se zanjo že nekaj časa zanimajo mesta, občine in države z vseh koncev sveta.
Nizozemsko mesto Utrecht bo kmalu začelo pilotni program razdeljevanja 900 evrov na mesec med naključno izbranih 250 brezposelnih meščanov. Dvoletni program s 550 evri na posameznika na mesec medtem snujejo na Finskem. Idejo o UTD bodo v drugi polovici letošnjega leta preizkusili denimo tudi v kanadski provinci Ontario, o njeni uresničitvi razmišljajo še na Novi Zelandiji in v Veliki Britaniji.
Že do konca tega meseca pa se bo začel morda najobsežnejši poskus uresničitve UTD doslej. V Keniji se začenja desetletni poskusni program, v katerega bo vključenih 6000 Kenijcev, ki bodo prejemali okoli 60 dolarjev na mesec. Denar – šlo naj bi za okoli 30 milijonov dolarjev – bo zagotovilo neprofitno društvo Give Directly, ki se med drugim financira pri skladu enega izmed soustanoviteljev Facebooka Dustina Moskowitza.
A največ bi za gibanja, ki podpirajo UTD, lahko naredili švicarski volilci, ki bi s podporo predloga nedvomno pomenili miselni preskok v obravnavanju ideje v mednarodni skupnosti. Razprave o UTD, ki so se v letih krize in s tem povezanih težavah socialno najbolj ogroženih razrasle v svetu, bi dobile namreč nov pomen in konkreten primer, na katerega bi se lahko oprle.
Švicarji ostajajo previdni
Edina težava je, da bodo Švicarji predlagano »ekonomsko svobodo za vsakogar« najverjetneje zavrnili. To kažejo zadnje javnomnenjske raziskave, ki napovedujejo uničujoč poraz podpornikov UTD, kot tudi dogajanje na tem področju v preteklih mesecih. Ne smemo pozabiti, da je švicarski parlament enkrat že zavrnil predlog o vpeljavi temeljnega dohodka za vse Švicarje, in to z gromozansko večino. Proti je glasovala celo večina poslancev iz Grossove stranke.
Švicarji imajo za seboj že kar nekaj referendumskih odločitev, ki so skregane z logiko ljubiteljev lagodnega življenja. Leta 2012 so na primer zavrnili predlog za podaljšanje letnega dopusta na najmanj 30 dni, pred dvema letoma pa so odločno preglasovali tudi predlog za dvig minimalne plače na 22 frankov na uro ali okoli 4000 frankov na mesec. Bo tokrat res drugače?
