Presenečenje ni priporočilo, naj se vlade namesto zniževanja javnega dolga in drastičnega zategovanja pasu raje odločijo za življenje z dolgom in spodbujajo tudi zasebno porabo, pač pa, od kod nasvet prihaja. Prišlo je od »svečenikov washingtonskega konsenza«, ekonomskih strokovnjakov Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki grešnim državam v obliki priporočil od konca 70. let prejšnjega stoletja predpisujejo strogo proračunsko vzdržnost. Te dni objavljena študija teh istih strokovnjakov pa zdaj o teh priporočilih govori v drugačnem tonu. Nebrzdani finančni kapital in javnofinančna vzdržnost naj bi bila kriva za naraščanje socialnih razlik, kar kratko in dolgoročno ogroža gospodarsko rast.
Samovoljna maastrichtska meja
Glede na ugotovitve študije z naslovom Precenjeni neoliberalizem?, ki jo je s skupino sodelavcev podpisal Jonathan Ostry, namestnik direktorja analitičnega oddelka IMF, so posledice vzdržnosti pravzaprav slabe. Špekulativni kapital države gospodarsko dobesedno spravlja na kolena, zato zdaj tudi ekonomisti IMF menijo, da bi bilo treba pretok potencialno nevarnega kratkoročnega kapitala bolje omejiti; to ne velja za tuje naložbe v gospodarstvo, proizvodnjo in storitve, saj s temi praviloma pridejo tudi znanje in trgi.
Glede pravšnje stopnje javne zadolžitve v IMF prav tako niso več povsem prepričani. Posredno, denimo, maastrichtsko mejo 60 odstotkov za evrske države označijo kot bolj ali manj samovoljno odločitev EU. Nič od tistega, kar naj bi veljalo kot pozitivni učinek zmanjšanja zadolžitve (zaupanje tujih vlagateljev do države in njenega gospodarstva ali občutno nižje obresti), menda ne velja splošno. Ali drugače: med zadolženostjo v višini 120 ali 100 odstotkov BDP po dognanjih ekonomistov IMF ni razlike oziroma ni pravila, ki bi glede zadolžitve veljalo vedno in povsod. Nekateri ekonomisti so tudi doslej menili, da bi Nemčija ali Velika Britanija morali več trošiti, namesto da zategujeta pas.
Konsenz se lomi
Kratkoročno varčevanje znižuje porabo, ta pa rast gospodarstva. S porabo bi se lahko raven zadolženosti zniževala na drugačen, »organski« način. Večajo pa se socialne razlike, ki dolgoročno znižujejo stabilnost in obseg rasti, zaradi česar bi se države morale več ukvarjati s prerazdelitvijo ustvarjenega. Določene spremembe v stališčih IMF, tudi v zvezi z reševanjem grške krize, je bilo v zadnjih letih opaziti že nekajkrat.
Čeprav je nemara ta študija »radikalna« za IMF, naglega zasuka v politiki sklada tudi po njej ni pričakovati. Je pa očitno, da se washingtonski konsenz lomi (čeprav avtorji poudarjajo, da ga v celoti ne postavljajo pod vprašaj). Oglasila so se nekatera glasila kapitala (revija Forbes), da ta študija ne zavrača niti neoliberalizma niti zategovanja pasu, ampak ju zgolj kritično obravnava. »Spregledali« pa so, da ima študija že v naslovu neoliberalizem, kar je v bistvu pojem, ki so ga doslej uporabljali zgolj njegovi levičarski kritiki, kar simbolično izraža nezadovoljstvo analitikov IMF z njegovo dosedanjo neoliberalno politiko. or
