Najbolj simpatična je ob tem zaskrbljenost dimnikarjev zaradi javnega interesa, torej posledic predlagane nove zakonodaje za varstvo okolja, zdravja in premoženja ljudi, za zagotavljanje požarne varnosti in tudi energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav. Če roke nad dimnikarskimi storitvami v gospodinjstvih ne bo več držalo natančno določeno dimnikarsko podjetje, temveč bodo odgovornost za pravilno in redno vzdrževanje ter delovanje kurilnih naprav prevzeli lastniki, bo šel ob pomanjkljivem nadzoru države javni interes k vragu, dimnikarski požari in morda celo smrti ljudi pa bodo porasli, so prepričani dimnikarji.
Nerodno je le, da za ohranjanje dimnikarskih koncesij v imenu javnega interesa navijajo tisti, ki so taisti javni interes s svojim nestrokovnim delom, zlorabami monopolnega položaja, nepravilnostmi in onemogočanjem nadzora vseh deset let koncesijskega sistema ogrožali ali pa so takšno delovanje cehovskih kolegov nemo opazovali. Da gnila jajca med dimnikarji obstajajo, a da odgovornost za obračun z njimi nosi pristojno okoljsko ministrstvo, so dimnikarski koncesionarji vedno radi povedali. Medtem pa recimo v organih sekcije za dimnikarsko dejavnost pri Gospodarski zbornici Slovenije – na spletni strani – še vedno najdemo vsaj enega predstavnika dimnikarskega podjetja, ki mu je ministrstvo že pred poldrugim letom, ko se je končno lotilo čistke, odvzelo koncesijo, ker je podjetje za skupno več sto tisoč evrov neplačanih socialnih prispevkov in davkov ogoljufalo tako svoje delavce kot državo.
Nerodno za ministrstvo je, da so kljub takšnim in drugačnim malverzacijam in slabim praksam slovenska gospodinjstva očitno večinoma zadovoljna z dimnikarskimi koncesionarji. Po javnomnenjski raziskavi iz lanskega marca oziroma aprila, ki jo je naročilo kar ministrstvo, je vsak tretji uporabnik obstoječi koncesijski sistem ocenil s šolsko petico. Nezadostno oceno mu je dodelilo »zgolj« 15 odstotkov anketirancev.
A čeprav skoraj polovica vprašanih ne bi želela sama skrbeti za svojo kurilno napravo, si je večina (dobrih 55 odstotkov) vendarle zaželela proste izbire domačega dimnikarja. Da uvedba takšnega licenčnega sistema ni nujno slaba, kažejo tudi statistike drugih držav. V Veliki Britaniji, kjer se država ne vtika niti v strokovno usposobljenost dimnikarjev, niti v njihove cene, niti v obseg in pogostost opravljenih storitev, imajo resda še enkrat toliko požarov na milijon prebivalcev kot pri nas (412 v primerjavi z našimi 225 požari na leto). A licenčni sistem, nekoliko bolj reguliran kot na Otoku, imajo tudi v Franciji, kjer je število požarov podobno našemu. Hkrati Slovenija pred obema državama žalostno prednjači v številu smrti zaradi neustrezne skrbi za kurilne naprave. Ima jih osem na milijon prebivalcev, Velika Britanija in Francija pa štiri oziroma pet.
Obstoječi koncesionarji v Sloveniji torej vendarle niso tako zelo učinkoviti, licenčni sistem proste izbire dimnikarja pa ne tako slab, kot si želijo prikazati nekateri. Če bo država dovolj dobro domislila vse podrobnosti nove ureditve in jih dosledno uresničevala tudi v praksi, bodo nepopravljive posledice občutili zgolj – obstoječi dimnikarski baroni.
