Branko Tamše, trener Celja Pivovarne Laško: Zgodba z reprezentanco je za zdaj končana

To je bilo povsem spontano. Nisem vedel, da bodo na igrišče pripeljali velike vrčke piva. Super vzdušje v dvorani, glasba in pesem »Laško pivo, to je pijača zame« – vse to me je potegnilo, poneslo. Za nameček sta me Urban Lesjak in Vid Poteko nepričakovano stuširala s pivom, saj nisem opazil, da se mi bližata izza hrbta, igralci pa so me dvignili na roke in metali v zrak To so enkratni in neponovljivi trenutki. Po naporni in turbulentni sezoni ter velikih pritiskih se je pri meni vse sprostilo, vse zavore v meni so popustile. Verjetno so bili ljudje presenečeni, ko sem pokazal svoj drugi obraz, ki prav tako živi v meni, a je manj znan.

V zadnjih dveh letih sem shujšal kar za 15 kilogramov. Štirikrat ali petkrat na teden hodim od osem do deset kilometrov, takrat pa imam čas, da zberem in uredim svoje misli. Sem tudi velik ljubitelj branja knjig. To me zelo sprošča, čeprav se mi pogosto zgodi, da se mi med branjem v misli nehote prikrade rokomet. Zato moram potem kakšnih deset, dvajset strani v knjigi nazaj in jih znova prebrati, ker sem izgubil rdečo nit. Prosti čas skušam kakovostno izkoristiti in zapolniti, s čimer si tudi polnim baterije.

Trenutki, povezani z glasbo, so čudoviti. A ko se je bilo treba odločiti med glasbo in rokometom, nisem okleval niti za trenutek in sem se odločil za rokomet. S kapelnikom godbe na pihala Zarja sem dogovorjen, da se jim lahko pridružim, če me bodo kdaj potrebovali in če bom imel čas. Nedavno sem prvič po dvanajstih letih prijel za bobne in igral s fanti iz skupine Čaga Boys iz Velenja. Mogoče na stara leta, ko ne bom več mogel biti trener, spet primem za kakšno glasbilo.

Povsem sem predan rokometu. Po petkovem naslovu prvaka sem bolj malo spal, ko pa sem se v nedeljo zjutraj zbudil, sem najprej pomislil na to, s kom igramo in kako se bomo pripravljali na tekmo. A ko sem zagledal kolajno na steni, sem vedel, da je konec tekmovalnega dela v letošnji sezoni. Kapo dol moji življenjski spremljevalki Snežani, nekdanji rokometašici in zdajšnji trenerki, in šestletni hčerki Neži. Obe me razumeta in podpirata, čeprav občasno to ni najlažje. Včasih se vprašam, ali je to, kar počnem, smiselno in ali se splača, a ko pridejo lepi trenutki, je vse slabo takoj pozabljeno. Med sezono je bolj malo časa, ki bi ga lahko preživel s Snežano in Nežo. Zato pa se bom v prihodnjem mesecu in pol, ki ga bom imel na razpolago, maksimalno posvetil njima in bomo skušali nadoknaditi vsaj del tistega, kar smo zamudili med sezono.

Nasprotujem kakršni koli diktaturi v športu in prisegam na to, da lepa beseda vedno lepo mesto najde. Imam dober, pristen in korekten odnos z vsemi igralci, a se sočasno zavedam, da vseeno ne smem biti preveč dober. Določiti si moraš, kje je meja, in se je držati. Vem, da sem občasno za marsikaterega igralca naporen in težak, a prepričan sem, da se fantje dobro zavedajo, zakaj sem takšen. Zagovarjam trditev, da se dobro z dobrim vrača, toda od postavljenih pravil nikoli ne odstopam. Pred vsako sezono igralcem jasno povem, kakšna so pravila igre, ki so napisana tudi v klubskem pravilniku in v njihovih pogodbah. Prav tako tudi kazni, če kdo ne upošteva teh pravil. Tudi v letošnji sezoni ni bilo treba poseči po nobeni sankciji, kar je potrditev, da sta tako klubska kot moja pot pravilni in da ju igralci sprejemajo. Lahko rečem, da za fante nisem le trener, ampak tudi psiholog, mama, oče in včasih, če se pošalim, tudi punca in še kaj drugega. Biti trener se verjetno sliši preprosto kot pasulj, a še zdaleč ni tako.

Tega ne bom nikoli pozabil in vedno bo ostal grenak priokus. V klubu sem bil skoraj 25 let igralec in trener, kljub drugemu zaporednemu naslovu slovenskega prvaka pa klub ni želel podaljšati sodelovanja z mano. Zavedam se, da mora imeti trener vedno pripravljene kovčke za odhod in da nekoč vedno pride sloves. A meni se v Velenju niso odrekli zaradi neuspehov, zato konca sodelovanja po velikih uspehih zares nisem pričakoval. Logično je, da se ljudi, ki so uspešni, ne menjuje, razen če takšen človek to sam želi.

Zaradi tega v Velenju doslej nisem imel niti ene slabe izkušnje, ampak le pozitivne na vseh področjih. Doslej me ni nihče niti grdo pogledal, kaj šele rekel kaj slabega. Veliko Velenjčanov pozna moje rokometno delo in filozofijo. Ko grem po mestu, me ljudje ustavljajo, mi čestitajo, me pohvalijo, kar pomeni, da znajo ceniti te stvari. To mi veliko pomeni, tako v Velenju kot Celju pa se počutim srečnega in zadovoljnega. Vem, da nisem »special one«, kot pravijo nogometnemu trenerju Joseju Mourinhu, da nisem za vse najboljši, ker takšnega ni na svetu. A očitno doslej v Velenju tisti, ki jim moje delo in razmišljanje nista všeč, niso hoteli oziroma nočejo pristopiti do mene ali pa jih enostavno ni.

Marsikateri sodnik je na zelo visoki kakovostni ravni, so pa seveda tudi nekateri, ki v ta rang tekmovanja ne spadajo. Tako kot se igralci in trenerji razlikujejo po kakovosti, se tudi sodniki. A tudi oni so le ljudje iz krvi in mesa, ki delajo napake. Določene stvari jim je treba spregledati in oprostiti, a le do neke mere. Vse tekme, ne glede na njihovo težo in pomen, bi morali soditi najboljši oziroma tisti, ki so v določenem trenutku v najboljši formi. In vsi v slovenskem rokometu vsaj približno vemo, kateri sodniki so to. Kar se mene tiče, so se v zvezi s sodniki dogajale mnoge stvari, ki ne spadajo na igrišče. Počasi, iz tekme v tekmo, se nabirajo in potem človek pač eksplodira, tudi če je še tako čustveno trden. Vsaj za najtežje in najpomembnejše tekme bi bilo treba delegirati najboljše sodnike, ne pa jih žrebati. Upam, da so žrebanja sodniških parov javna. Vsaj takrat, ko sem bil še pomočnik trenerja v Gorenju, so bila in vsak teden sem bil prisoten. V bobnu so bili vsi najboljši sodniki in vse je bilo transparentno.

Z Borutom sva sodelovala že štiri mesece, ko je bil prvič v Celju. V zadnjih dveh mesecih sva skoraj vsak teden na zvezi, po pogovorih z njim pa imam občutek, da deluje veliko bolj zrelo in odraslo kot nekoč. Nanj gledam malce drugače kot vsi drugi, bolj pozitivno. Njegove igralske predispozicije so neverjetne, fantastične, jaz pa lahko obljubim – in to sem povedal tudi njemu –, da jih bo čim bolje izkoristil in pokazal na igrišču. Ne le občasno na kakšni tekmi, ampak konstantno. O Mačkovšku se v zadnjih letih govori in piše večinoma le negativno in slabo, zato ima tega verjetno »poln kufer«. Verjamem, da želi z dejanji dokazati nasprotno, a tako njega kot mene čaka težka naloga. Kar se tiče posameznih igralcev, je to eden mojih največjih izzivov v trenerski karieri.

Lani je bila to obojestranska želja in zelo velika, a celjski klub je imel drugačne poglede na moje morebitno delovanje v reprezentanci. Z Vujovićem, čigar delo zelo cenim in spoštujem, sva pogosto v stikih, zdaj, ko se bodo začele reprezentančne akcije, se bova tudi večkrat videla, pogovorila, marsikaj predebatirala... Če bo potreboval kakšno informacijo ali nasvet glede celjskih igralcev ali katerih drugih, sem mu seveda vedno na razpolago. Toda to, da bi jaz sodeloval v strokovnem štabu na kakšnih kvalifikacijah ali velikem tekmovanju, pa v tem trenutku ni niti mogoče niti izvedljivo. Zgodba z reprezentanco je za zdaj končana.