Georges Remi (1907–1983), ki ga poznamo pod psevdonimom Hergé, je eden najbolj znanih in najbolje prodajanih belgijskih stripovskih avtorjev. Prve stripe je narisal za časopis, ki so ga izdajali katoliški skavti – tudi sam je bil njihov član –, profesionalno pa se je stripu posvetil, ko se je pridružil katoliškemu konservativnemu časopisu Le Vingtième Siècle. Tam je najprej delal v naročniškem oddelku, ko pa se je urednik Norbert Wallez, ki je bil tudi duhovnik, profašist in zagrizen antikomunist, odločil leta 1928 izdajati tedensko prilogo za mlade bralce Le Petit Vingtième, je Hergé dobil priložnost, da se izkaže kot stripovski avtor.
Rojstvo stripovskega skavta
Vsebina mladinske priloge, ki je imela že od začetka zelo visoko naklado, je bila ultrakonservativna in temu primeren je bil tudi prvi strip, v katerem je nastopil Tintin, mladi novinar, ki ga vedno in povsod spremlja terier Švrk. Tintin v deželi Sovjetov (1929–30) je bil antikomunistični pamflet, v katerem je avtor namesto dejstev uporabil desničarske slogane, boljševike pa predstavil kot krvoločneže, ki prirejajo volilne rezultate in kradejo hrano revnim ljudem. Tudi naslednji strip Tintin v Kongu (1930–31) ni bil nič boljši, saj je avtor misijonarje prikazal kot junake, ki pomagajo neinteligentnim domačinom, katolištvo pa kot superiorno vero, ki bo črnce »ozdravila« njihovih praznoverij. Za podoben pristop se je Hergé odločil še v tretjem stripu Tintin v Ameriki (1931–32), ki je bil zopet poln problematičnih klišejev.
Danes je sicer težko oceniti, ali so bili ti stripi rezultat (pre)tesnega sodelovanja z urednikom Wallezom, ki je hotel med mlade bralce razširiti svoj svetovni nazor, ali pa je Hergé v njih predstavljal svoja stališča. Kasneje se je avtor sicer distanciral od prvih treh stripov: Tintina v deželi Sovjetov vse do svoje smrti ni dovolil ponatisniti, za Tintina v Kongu je dejal, da ga je ustvaril pod vplivom takratne družbene klime, Tintin v Ameriki pa je bil očitno zadnja kaplja čez rob, saj se je v vseh nadaljnjih stripih povsem distanciral od aktualnih družbeno-političnih dogajanj.
(A)politično nadaljevanje
Prelom v kakovosti serije Tintinove dogodivščine se je zgodil z albumom Sinji lotus (1934–35), za katerega se je Hergé prvič zares poučil o deželi (Kitajska), kamor se je odpravil Tintin. Zgodba je bila kompleksnejša, prav tako pa se je avtor bolj posvetil risbi, v kateri so prevladovale jasne linije, brez šrafur ali kontrastov, ki je kasneje postala znana kot ligne-claire (čista linija).
Čeprav so bile tudi vse nadaljnje Tintinove zgodbe apolitične, je Hergé med drugo svetovno vojno sodeloval s časopisom Le Soir, ki se je uklonil nemški cenzuri, zato je bil po vojni obtožen kolaboracije. Pred zaporom ga je rešil založnik Raymond Leblanc, ki je bil med vojno član odporniškega gibanja, in z njim sta leta 1946 ustanovila revijo Tintin magazine. Ta je postala ena najpomembnejših stripovskih revij na frankofonskem področju, v njej pa so do ukinitve leta 1993 objavljali vsi pomembnejši francoski in belgijski avtorji. Tintin je v tem obdobju postal prava otroška biblija frankofonskih otrok, ki so jo nenehno ponatiskovali. Otroke so navduševale neverjetne avanture v eksotičnih krajih, s Tintinom so se lahko poistovetili zaradi njegove raziskovalne, skavtske iznajdljivosti. Hergé je po vojni dokončal še deset Tintinovih albumov, zadnjega Tintin in gverilci leta 1976.
Različni odgovori na polemičnost
Danes Hergéjeva serija velja za klasiko evropskega stripa. Po nekaterih podatkih naklada Tintinovih dogodivščin presega 250 milijonov izvodov, stripi so prevedeni v več kot 70 jezikov (celotna serija je prevedena tudi v slovenščino), navdihnila je filmske, televizijske in gledališke priredbe, o junaku se je razvila celo posebna veda, imenovana tintinologija, leta 2009 pa so v Bruslju odprli tudi Hergéjev muzej.
Ne glede na priljubljenost pa Tintina ves čas zasledujejo tudi težave. V Belgiji je kongovski študent Bienvenu Mbutu Mondondo leta 2007 vložil tožbo, saj je bil prepričan, da je treba strip Tintin v Kongu, ki vsebuje elemente rasizma in sovražnega govora, umakniti iz prodaje. Sodišče je odločilo, da Hergé s stripom ni želel spodbujati rasizma, zato je strip v Belgiji še vedno mogoče najti na prodajnih policah. Drugače so se odločili v Veliki Britaniji, kjer je komisija za rasno enakopravnost leta 2011 presodila, da omenjeni strip vsebuje rasistične elemente, tako da so ga morali v knjigarnah in knjižnicah premestiti na oddelek za odrasle.
Enega boljših odgovorov na polemike je ponudil belgijski ilustrator Thomas Lebrun. Dotični strip je namreč predelal tako, da ga je pustil takšnega, kot ga je narisal Hergé, s to razliko, da je naslovnega junaka slekel. »Superiorni« belec, ki je v originalnem stripu vzvišen do »divjakov«, je tako v različici Tintin v Kongu povsem nag (Tintin au Congo à poil) sam postal »divjak«.
