Najprej je Billy Klüver v E.A.T. opazil, da je serija fotografij, za katere sprva niti ni vedel, kdo jih je posnel, posneta istega dne. A viri se niso ujemali; eden je pravil, da so bile posnete leta 1915, drugi 1916. Neki vir jih je pripisoval Manu Rayu. S pomočjo Cocteaujevega dnevnika in zapisov portretirancev je nato ugotovil, da gre za leto 1916 in mesec avgust. Natančne ure, ko so fotografije nastale, je določil z analizo senc, sončnega kota, svetlobe na stavbah. Sence je bral kot nekakšno sončno uro. Večletno delo je nazadnje dalo rezultat: iz fotografij lahko povemo zgodbo vsega dneva. Bila je umetnostna zgodovina in detektivsko delo hkrati.
Kaj počne E.A.T.?Leta 1967 so jo ustanovili inženirja Billy Klüver in Fred Waldhauer ter umetnika Robert Rauschenberg in Robert Whitman. Zrasla je iz Klüverjevega zanimanja za širitev področja inženirstva. Utrnilo se mu je, da bi bilo smiselno sodelovanje med različnimi umetniki in inženirji sistemsko spodbujati, saj bi bila lahko taka sodelovanja plodna.
Kako je umetnostna in nato inženirska skupnost idejo posvojila? Koga najdemo med navdušenci?Umetnike, kot so John Cage, Jean Tinguely, David Tudor in Andy Warhol. Umetniki so zamisel hitro posvojili, saj je bilo v tistem času veliko takih, ki so imeli ideje, ki jih brez pomoči strokovnjakov niso znali uresničiti. Kadar je E.A.T. uspešno opravil svoje delo iskanja pravega inženirja za umetnika z idejo, je to vodilo v dolgoletna sodelovanja, med katerimi se je rodilo marsikaj, česar sprva sploh niso načrtovali.
Umetniku ni treba biti dober znanstvenik, da bi bil dober umetnik, toda znanstvenik mora razmišljati vsaj malo kot umetnik, da bi bil dober znanstvenik. So sodelovanja vplivala tudi na nove inženirske ali znanstvene ideje?Gotovo. Zelo redko znanstveniki odkrijejo kaj, kar bi popolnoma spremenilo vse. Einstein je eden redkih takih s svojim konceptom prostora-časa, vpis na univerzo pa so mu odrekli prav zato, ker so bile njegove ideje preveč »umetniške«. Res je, da potrebujejo umetniški navdih, če naj gredo čez meje še do včeraj nemogočega. A po drugi strani je bilo pri sodelovanjih inženirjev in umetnikov dobro, da prvi niso preveč poznali umetnosti, saj so lahko bolj neobremenjeno reševali umetnikov problem.
Kaj bi danes izpostavili kot morda glavni dosežek organizacije?Najpomembnejša je predstavitev E.A.T. leta 1970, ko je za Pepsijev paviljon na Expu v Osaki sodelovalo 75 japonskih in ameriških umetnikov in inženirjev pri postavitvi kupole, ki je vključevala dimno skulpturo Fujiko Nakaja. A glavna zasluga organizacije je, da je legitimirala uporabo tehnologij v umetnosti. Ta ima sicer dolgo tradicijo, a od tu dalje je postala nekaj običajnega. Danes imamo cele generacije umetnikov, ki so zelo spretni s tehnologijo, obilno črpajo iz nje in so celo inovatorji. Obiskovalec pa se ne čudi, če vstopi na razstavišče, kjer ga pričakajo naprave, stroji in računalniki kot takšni ali drugačni elementi umetniškega dela.
Včasih se v sodobni umetnosti zdi, da je v njej več tehnološkega poigravanja kot umetnosti.In to je problem, ko postane tehnologija za umetnika tako zanimiva, da je umetniško delo le še demonstracija tega, kaj je mogoče početi s tehnologijo. To je zato, ker je danes tehnologija tako dostopna, medtem ko so pionirji teh sodelovanj v 60. letih res imeli težave pri dostopu do najnovejših dognanj, kar si danes težko predstavljamo. Nič čudnega, da umetniki marsikaj obvladajo sami in inženirjev ne potrebujejo več. Vseeno pa mislim, da pri silnem napredku tehnologije umetnost ni izkoristila teh potencialov. Mislim, da problemi, kakršne prinašajo tehnološki velikani Google, Facebook in Amazon, ki si nas praktično lastijo, čakajo šele naslednjo generacijo umetnosti.
Morda pa se umetniki zavedajo, da je internet efemeren in vprašljiv v smislu trajnosti.Res je. Spletna stran danes zastara v petih letih. Kaj to pomeni za internetne umetnike, če njihovo delo čez nekaj let enostavno ne bo dostopno? Kaj bi bilo s piramidami v Gizi, če bi bila njihova trajnost tolikšna? Zato pa pravim, da je prihodnost umetnosti morda analogno delo.
