Vsi poznamo nekoga, ki je izgubil življenje na cesti. Ne glede na vso moderno tehnologijo, nova znanja, številne seminarje in preventivno delovanje vseh mogočih služb je črna kronika še vedno polna tragičnih zgodb vsak dan. Letos je v Sloveniji za 60 odstotkov več mrtvih v prometu kot v enakem obdobju lani. Ne pomagajo ne redne kontrole prometa ne višje kazni. Tudi kamere ne zaležejo. Imel sem soseda, ki je bil nekaj let starejši od mene. Vedno sva se lepo pozdravila in pogovorila, bil je prijeten sogovornik. Ko je končal šolanje, si je kupil avto in se z njim vozil v službo z Jesenic proti Kranjski Gori. Bil je zelo ponosen na to, da je služil lasten denar in začel živeti kot odrasla oseba. Ko smo se srečali ob koncih tedna, nam je ponavadi govoril, kako je podrl nov rekord. Rekord je bil namreč postaviti čim hitrejši čas v dirkanju od doma do službe. Vsi tisti, ki poznamo malo bolje cesto v Zgornjesavski dolini, dobro vemo, kako nevarna je in koliko ostrih ovinkov ima. Ob vozišču z obeh strani so povsod drevesa. Nekateri so ga zaradi vozniških sposobnosti občudovali, drugi so bili bolj zadržani in dvomljivi, saj je bila slabo vzdrževana cesta »odličen« teren za prometno nesrečo. Najbolj zreli in pametni so mu poskušali svetovati, naj bo vendarle previdnejši in naj se odpove postavljanju rekordov. Kakšno leto kasneje ga kljub vsem prizadevanjem ni bilo več. Njegovo mlado življenje se je končalo v prometni nesreči.
Osebno priznam, da imam poleti ob vožnji v zgornjem Posočju vedno mešane občutke. Na eni strani prelepa narava in turkizno zelena bistra hči planin, na drugi pa samomorilsko prehitevanje tako avtomobilov kot tudi motoristov, ki švigajo mimo mene kot strele, pred nami pa nepregleden ovinek. Človek postane nervozen v takšnih situacijah, saj se samo sprašuješ, kdaj bo počilo, ko se kamikaze zalepi za avto. Čemu to hitenje? Ravno pred dvema tednoma so celjski policisti na avtocesti spet ustavili voznika, ki je vozil 215 kilometrov na uro, čeprav je omejitev 130 kilometrov na uro. Od kod izvira ta objestnost? Kaj žene človeka za volanom, da pritisne na plin do skrajnih zmogljivosti in pri tem sebe ter druge udeležence na cesti spravlja v smrtno nevarnost? Nekateri bodo rekli, da je vzrok adrenalin, drugi imajo radi hitrost, tretji so enostavno neodgovorni. Pa se splača? Kaj se nam ni že vsem zgodilo, da nas je nekdo prehiteval, potem smo se pa spet srečali pri rdeči luči na naslednjem semaforju?
Ni pomembno, ali govorimo o Singapurju ali Sloveniji, mestu ali podeželju, avtocesti ali magistralki. Cesta je povsod nevarna, če nismo pazljivi, saj nesreča nikoli ne počiva. Pred nami so toplejši dnevi in na cestah bo vedno več vozil. Če k temu dodamo še povečano število turistov in tujih obiskovalcev na naših cestah, dodatna previdnost ne bo odveč. To velja za vse voznike in kolesarje ter pešce, ki so še posebno ranljivi in izpostavljeni. Pogosto slišimo voznike avtomobilov, kako kritizirajo motoriste in jih obtožujejo neodgovornega obnašanja v prometu in obrnjeno. Šoferji tovornjakov bodo rohneli nad vozniki kombijev, ti pa nad avtobusi. Posploševanju se je treba izogibati, saj so na cesti samo dobri in slabi vozniki. Tukaj nimata število kubikov in koles ter oblika vozila absolutno nikakršne vloge. Kar šteje, je spoštovanje cestnoprometnih predpisov in predvsem njihova pravilna razporeditev v naših glavah.
Res je, da se število smrtnih nesreč v Sloveniji v zadnjih letih znižuje, pa vendar se ne morem znebiti občutka, da bi lahko s previdnejšim in strpnejšim obnašanjem ter prilagojeno hitrostjo v prometu preprečili marsikatero družinsko tragedijo. Tudi naša trenutna nataliteta je še vedno prenizka za obnavljanje prebivalstva in zadnje, kar potrebujemo, je naš dodatni in popolnoma nepotrebni samoprispevek k uničevanju lastnega naroda.
Vsa pločevina na cesti namreč ni vredna enega samega človeškega življenja.
