»Čarovnija!« se pošali direktor zavoda Zvonko Belič, ko ga kdo vpraša, kako lahko tudi za ostale goste zagotovijo tako bogata kosila za ceno le treh evrov. Nato razkrije, da se skrivnost te čarovnije skriva v tržnem poslovnem modelu, v delu prostovoljcev in donacijah živil trgovskih podjetij, ki so na pobudo Zveze Lions klubov Slovenije spremenila pot hrane, ki jim ostane ob koncu dneva. Prav tako je Pod strehco velik zgled, ker se je za dober namen povezalo kar pet velikih humanitarnih organizacij – Zveza Lions klubov Slovenije, Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas, Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in Zveza Rotary klubov Slovenije.
Število uporabnikov, kot jih imenujete, vztrajno narašča. Kako poteka izbor, kdo bo dobil obrok za 50 centov?Trenutno je v bazi že čez 600 socialnih uporabnikov. Glede na to, da smo zasebni zavod, se morajo najprej obrniti na strokovne osebe na centrih za socialno delo, Karitasu ali Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Te jim napišejo napotnico, ki jo prinesejo k nam, mi pa smo oblikovali še interno komisijo. Imamo svoj točkovnik, ki daje prednost družinam in starejšim občanom. Predvsem mlajše osebe vedno povabimo k prostovoljnemu delu. To je zanje priložnost, da se reintegrirajo v družbo. Trije so že kmalu po delu pri nas dobili zaposlitev. Vendar je odziv precej majhen.
Z vzpostavitvijo kuhinje ste torej namenoma ciljali na novodobno revščino izkoriščenih delavcev, brezposelnih z družinami in upokojencev?Da, v mestu deluje nekaj razdelilnic, kjer delijo hrano povsem brezplačno, vendar se tam zadržujejo pretežno moški, odvisniki, brezdomci in to ni ravno privlačno okolje za socialno ogrožene družine z otroki. Mi smo s to ločnico, da uporabniki potrebujejo napotnico strokovnih služb in da morajo prispevati pol evra za obrok, naredili prostor prav za te družine. In za starejše z nizkimi pokojninami. Pri nas se niti ne ve, kdo je socialno ogrožen in koliko kdo plača. To vidi samo tisti, ki je na blagajni. Tisti, ki delijo hrano, tega ne vedo. Kakovost hrane in postrežba sta za vse enaka.
Pravite, da v kuhinji na 100 uporabnikov nastane primanjkljaj od 150 do 200 evrov, ki bi ga radi pokrili z obroki po redni ceni treh evrov. Kakšen je pravzaprav vaš poslovni model?Ko smo prenavljali prostor, smo videli, da so se pobudniki v želji pomagati malce preveč romantično lotili tega projekta. Večino zbranega denarja bi morali namreč odšteti za prostor. Preračunali smo, koliko obrokov bi sploh še lahko zagotovili s preostankom zbranega denarja in zaključek je bil, da bi zdržali približno štiri mesece. In kaj bi naredili s tem? Takrat sva z Markom Gospodjinačkim začela razmišljati, kako zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost projekta. Ker je zakonodaja zelo omejujoča, nismo ustanovili socialnega podjetja, smo pa vzpostavili tak poslovni model, da cenovni primanjkljaj nadomestimo s tržnimi gosti, ki pri nas obedujejo po polni ceni.
Torej, pri nas kosilo, ki vključuje od glavne jedi, soka, solate do sladice in kosov kruha, stane tri evre. Izdelavni stroški pa se gibljejo od 1,5 do dva evra, kar pomeni, da v skladu socialnih obrokov ostane vsaj en evro. Nekaj primaknejo še kavice in druga ponudba, zato čeprav se matematično ne izide povsem, pravimo, da je pri nas ena enako dva. Če pojeste kosilo pri nas, s tem pomagate, da socialno ogroženi osebi zagotovimo celoten obrok.
Ne bi pa vam uspevalo brez donacij trgovskih podjetij. Ali drži podatek, da ste lani prevzeli 25 ton donirane hrane?Ne, to je bilo predlani. V lanskem letu smo prevzeli približno 85 ton od treh trgovcev – Mercatorja, Spara in Tuša (v to številko niso vštete ostale donacije hrane trgovskih podjetij, op. p.). Smo tudi koordinator za prevzemanje donirane hrane po Ljubljani v okviru projekta Zveze Lions klubov Slovenije, ki se je začel leta 2013 v Celju. To delo je zelo zahtevno. Hrano moramo vsak večer sočasno prevzeti na sedmih lokacijah, kar pomeni, da potrebujemo vsaj štiri prostovoljce vse dni v mesecu, skozi celo leto. Med dopusti, prazniki, kadar koli so odprte trgovine. Izračunajte, koliko je to voženj. In opravijo jih srčni prostovoljci, ki so pripravljeni darovati ne samo svoj čas, ampak tudi avtomobil in bencin.
Kako, da hrano prevzemate v oddaljenih centrih, ne sodelujete pa z Mercatorjevo trgovino, ki je od kuhinje oddaljena slabih sto metrov?Kot rečeno, potrebujemo ljudi. Enkrat seveda ni nikomur problem to prevzeti, biti na voljo 30 dni na mesec pa je veliko težje. Če bi imeli večje število prostovoljcev, bi mogoče lahko naredili urnike. Če jih je tako malo, pa je treba biti ves čas na voljo. Pri prevzemanju hrane so logistika in stroški velik problem. Če nas pokliče nekdo, da ima dvajset obrokov deset kilometrov proč, to še vedno pomeni, da mora nekdo brezplačno prevoziti 20 kilometrov, ob točno določeni uri. Tudi v manjših trgovinicah, če so racionalno organizirane, ne ostane veliko hrane konec dneva.
Četudi bi bile vse trgovine pripravljene darovati hrano ob koncu dneva, je tako Slovenci nismo sposobni prevzeti?Z vsem spoštovanjem do hrane in lačnih ljudi bi bilo prav, da bi organizirali takšen sistem. Ampak nujne bi bile nadgradnje: trenutno vsi, ki se ukvarjajo s pripravo hrane, podjetjem za odvoz bioloških odpadkov plačujejo odvoz presežkov pripravljene hrane, lahko pa bi ta denar namenili humanitarnim organizacijam. V tem primeru bi lahko angažirali socialno ogrožene in brezposelne, ki imajo avtomobile in jim plačali vsaj bencin, da bi prevzeli hrano, ki bi sicer pristala v smeteh. Vlada in lokalne oblasti bi morale vzpostaviti sistem javnih del, v katerem bi humanitarne organizacije za takšna dela prišle do zanesljivih delavcev.
V preteklosti ste se povezali tudi z ljubljanskimi hoteli. Ali še vedno prevzemate hrano pri njih?Še vedno smo povezani, a hrane od njih ne prevzemamo. Njihova posebnost je ta, da zelo racionalno načrtujejo. Presežke namenijo za malice in podobno. Na drugi strani se v šolah redno pojavljajo nerazdeljeni obroki zaradi odsotnosti otrok in začeli smo sodelovati z bližnjo Osnovno šolo Ketteja in Murna.
Vabijo vas v druge občine, tudi v Ljubljani so potrebe po še kakšni tovrstni kuhinji. Ali razmišljate o novih lokacijah?Imeli smo nekaj obiskov in sestankov, kako bi to lahko naredili, ampak sklenili smo, da se želimo širiti zelo konservativno. Nima smisla, da se zaletimo. Ljudje potrebujejo zanesljivo pomoč.
Vsekakor pa potrebe so, v Ljubljani in drugod. Toda ker smo zasebni zavod s statusom socialnega podjetja, lahko prejemamo pomoč javnih ustanov – za kar se šteje tudi brezplačen najem prostora s strani Mestne občine Ljubljana – samo tri leta. Zavod po zakonu tudi ne more dobiti statusa humanitarne organizacije, tako da ne moremo do državne pomoči niti po tej poti. Je pa v pripravi predlog spremembe zakona o nevladnih organizacijah in če bo podprl našo obliko in način delovanja, bomo lahko obdržali to strukturo. V nasprotnem primeru bomo morali poiskati drugačne rešitve, saj bi bil strošek najemnine prostora previsok za ohranjanje delovanja.
