V Bežigrajski galeriji 1 so na ogled njene najboljše slike zadnjih desetih let. Predstavljen je lok od skoraj kričečega živobarvnega sveta do vse bolj barvno umirjenega v zadnjem času, vključno z risbami v tušu, ki razkrivajo plastično strukturo njenih vizij in pomagajo pri gledanju slik. Slike Milene Usenik so videti, kakor da bi slaščičar razstavil svoje umetnine nekje na pomladnem travniku, dokler jih ne zažge sonce in prek niza eksplozij transformira v supernovo. Nikoli niso hote lepe, umazanost se brije s sladkim rezilom čiste lepote.
Slikarka je v preteklosti delala z intelektualnimi orodji, kot so prečrtavanja, povezovanja, odkrivanja, ki pa se v novejših umetninah – tihožitjih – navidezno spreminjajo v avtonomen svet oblik in potez ter hkrati v nov, iz realnosti spremenjen svet. Če so van Goghove sončnice v zadnji fazi postale simbol minljivosti, potem so njeni šopki posušenega cvetja v različnih perspektivah simbol sreče, hvaležnosti in zavidljivega ravnovesja tako na metafizični ravni kakor tudi v barvnem svetu. Usenikova je v tem triptihu opustila svetlobno in senčno sladostrastje barvnega sveta in se v umirjeno-zemeljski paleti prepustila zgodovini kot obliki subjektivnega govora. Razgrne celotno zgodovino severnjaškega slikarstva od Rembrandta prek van Gogha vse do zgodnje Kobilce, Jakopiča in Stupice. Še vedno se opira na De Kooningovo ekspresivnost in abstraktni sestav, medtem ko se oblike zgoščujejo v tvar in snov, kar razkriva neizmerno fantazijo. A ozadje šopkov ostaja njeno – svobodno barvno, doživljanje se prepleta z zgodbo, ki jo le slutimo, zgodbo nekoga, ki nam je podoben. To so slike pomiritve. Pomiritve s sabo in s svetom.
Milena Usenik, nekdanja olimpijka in danes partnerica znanega slikarja Emerika Bernarda, ki ju je oba zaznamoval istrski svet, je od profesorja Gabrijela Stupice prevzela avtonomno držo. Sprva jo je izrazila v popartističnih manekenkah, ki so nosile fantastične tkanine. Te so slikarko tako prevzele, da jih je osamosvojila in se prek svetlobno-vzorčastih gubanj približala opartističnim, optičnim igram, ki so jo vodile v čisto slikarstvo. Sledila so desetletja razgrajevanja v slikarski snovi prisotnih podob vse do avtonomne abstraktne slike. Čuti se Bernardov vpliv – ali pa je nemara obrnjeno, kar bi lahko nekoč razkrila razstava prepletanja in povezovanja njunih umetnin.
Razstava je odlična in izkorišča prostor do zadnjega diha; še enkrat kaže na hvalevredno dejavnost Miloša Bašina, ki »krpa« luknje v nacionalnih pregledih in razstavah. Obvezen ogled za vse ljubitelje abstraktnega in kolorističnega slikarstva.
