Ne, ne, ne delam tako. Če z njimi dovolj dolgo živite, veste, kako potekajo njihovi obredi, in tudi to, kdaj in kje jih izvajajo. V tej vasi sem preživel eno leto, se naučil njihovega jezika in se s šamani dobro spoznal. Ko sem jim povedal, da bi jih rad posnel pri njihovem delu, so sicer vedeli za film, nikoli pa niso še nobenega videli. Snemanje jih niti najmanj ni motilo, zato pa smo imeli nekaj problemov mi v filmski ekipi. Naj sem še tako dobro poznal šamanske obrede, se je pogosto zgodilo kaj nepredvidljivega, tako da sem bil na snemanju vselej v skrbeh, da bomo s kamero zgrešili ali zamudili kakšen pomemben trenutek. Pozneje, ko sem film dokončal, sem ga v vasi prikazal, kar je bil velik dogodek, tako zanje kot zame.
Ste film prikazali še kje v Nepalu, v Katmanduju?Ne, ker so bili Šamani slepe dežele v Nepalu prepovedani. Kralj je film prepovedal, menda zaradi vključenega mita o prvem šamanu, Rami, ki je bil v sporu s princem, ta pa se je izkazal kot velik tepec. Film je ostal prepovedan, vse dokler je bil Nepal kraljevina, to je do leta 1990. Sem pa med snemanjem filma kar nekaj časa preživel v Katmanduju. Šamane smo snemali devet mesecev oziroma trikrat po tri mesece. Gradivo sem na montažni mizi pokazal dvema šamanoma. To delo z njima za montažno mizo sem imenoval »etnologija v temni sobi«.
Na koncu prvega dela filma izvemo, da v magarski skupnosti vedo tudi za moderno medicino.Da, toda najbližja bolnišnica oziroma ambulanta je bila v vasi, do katere je bilo osem dni hoda. Bolnike bi morali tja nositi, to pa v tistem gorskem predelu ni ravno lahko. Tako jim preostanejo samo domači zdravilci, šamani.
In kot smo videli, zdravijo tako duševne kot telesne bolezni.Da, presenetljivo veliko je duševnih bolezni, zlasti depresije.
In so učinkoviti?Po svoje so. Šamanski obredi zdravljenja, torej izganjanja zlih duhov, ki so se polastili duše in telesa, so neke vrste teater. Vsi so tam, bolnik, njegova družina, drugi vaščani, šamansko zdravljenje je prava drama. Pogosto so šamani sami kritični do svojega dela, še posebno kadar ni uspešno. Včasih rečejo, da je bila mogoče napačna diagnoza, kar pomeni, da so priklicevali ali izganjali napačne duhove. Vendar za to ne krivijo sebe, samokritični so v tem smislu, da o svoji predstavi pravijo, da morda ni bila dovolj učinkovita. Ne morejo pa reči, da so slabi šamani, ker naredijo vse, kar je v obredu zahtevano. Tako krivijo duhove, ki so povzročili bolezen, ker da so bili zanje premočni ali preveč zvijačni. Nedvomno pa šamanizem ne bi deloval, če mitologija za te ljudi ne bi bila še vedno tako živa. Vse njihovo vsakdanje življenje je prežeto z miti. Skoraj vsaka vsakdanja situacija ima svoj mitološki prototip. Prav zato sem tudi posnel ta film, ki je po mojem bolj film o mitologijah kot pa o šamanizmu.
V vasi ni videti nobene šole. So nepalski Magari nepismeni?Ob koncu 70. let prejšnjega stoletja, ko sem snemal ta film, tam res ni bilo nobene šole. Danes jo že imajo. Toda šamani še danes ne pišejo. Vsa njihova mitološka tradicija je ustna. Njihova edina knjiga je boben.
S tem vašim filmom pa so dobili zapis o svojih obredih.To je res, vendar ga ne potrebujejo, kakor tudi ne knjig, ki sem jih napisal o njihovih ritualih, eno tudi v nepalščini. Tako ta film kot te knjige so za antropologe, etnologe in vse, ki si želijo spoznati magarsko kulturo in šamanizem.
Ameriški antropolog Jay Ruby pravi, da bi etnografske filme lahko snemali samo antropologi ali etnologi.Če pomislimo, kaj vse pod nazivom »etnografski dokumentarec« kažejo na komercialnih televizijah po svetu, bi mu dali prav.
Je v Nepalu šamanizem ohranjen samo v magarski skupnosti?Obstaja tudi drugje, v bolj odmaknjenih in goratih predelih. Vendar je povsod različen, ker je tako povezan z etničnimi skupinami in njihovimi mitologijami.
Če film ovcam niti ne koristi niti ne škodi, kot je nekoč priznal ameriški antropolog in filmar Sol Worth, pa se je že zgodilo, da je škodil določenim plemenom in etničnim skupnostim, ker so začeli k njim vdirati turisti in drugi »radovedneži«. Ali torej škodi tudi etnologiji in antropologiji?Takšna je lahko posledica tistih »eksotičnih« filmov, ki jih vidite na komercialnih televizijah. Antropologiji in etnologiji film koristi le, če je narejen v skladu s standardi in zahtevami teh ved. Sam raje rečem: če je dovolj natančen. To pa pomeni, da antropolog ali etnolog in filmar ne poskuša interpretirati druge kulture, marveč se z njo čim bolj zbliža in potem najde formo, v kateri jo kar najbolj zvesto prikaže. V takšni natančnosti je tudi neka lepota, privlačnost, če hočete.
