Bolj kot slednjega se lahko Slovenija glede na napovedi žal boji prvega scenarija. Začrtani okviri porabe v prihajajočih dveh letih so zato verjetno prej optimistični kot obrnjeno, tudi v teh pa bo treba že prihodnje leto, da bi do leta 2020 dosegli izravnani proračun, privarčevati (vsaj) 240 milijonov evrov. A dejansko bi lahko bil scenarij veliko veliko slabši. V Bruslju nam namreč ne določajo le ciljev, ki jih moramo doseči. Določajo nam tudi metodologijo, po kateri nam izračunavajo pogoje, v katerih bomo dosegali cilje, ki nam jim postavijo. Če se že to sliši zapleteno, naj omenimo, da je omenjena metodologija menda tako zelo zapletena, da jo razume le peščica in med njimi bi, kot je slišati, večinoma zaman iskali finančne ministre evropskih držav, ki jih metodologija zadeva. In tej je, spomnimo, Slovenija ostro nasprotovala. Napovedovala nam je namreč pregrevanje gospodarstva, torej visoko inflacijo, visoke plače, nizko dolgoročno brezposelnost, kar je vse daleč od realnosti. Zakaj nasprotovanje, postane veliko bolj jasno, če se problem predstavi skozi številke, natančneje skozi evre. Če Sloveniji Bruslja ne bi uspelo prepričati o neprimernosti metodologije, bi prihodnje leto namesto omenjenih 240 milijonov evrov prihrankov iskali okoli 600 milijonov evrov prihrankov.
V finančni okvirih, ki bi torej lahko bili za prihodnje leto še slabši, kot so, se zdaj načrtuje davčno prestrukturiranje. Namenjeno je gospodarstvu, ki se je, kot je videti, odločilo za prelaganje iz enega žepa v drugega. S spremembami dohodninskih lestvic in prijaznejšo obravnavo nagrad najzaslužnejšim zaposlenim bo država razbremenila tiste z višjimi plačami, nekaj več kot 100 milijonov evrov veliko luknjo, ki bo s tem nastala, pa dodatno pokrila predvsem z zvišanjem davčne stopnje za davek od dobička. Gospodarstvo na splošno nad rešitvijo – s to bo od plač res več ostalo inženirjem, kar bo morda katerega od njih odvrnilo od odhoda v tujino, a roko na srce, več bo ostalo tudi menedžerjem – ni ravno navdušeno. Želijo si manj trošenja, več varčevanja, nekega novega Zujfa; na katerega pa, kot kaže, finančni minister Dušan Mramor še posebno v luči zniževanja napovedi gospodarske rasti, ki bi jo kak novi Zujf dodatno pridušil, ne pristaja. Gospodarstvo, ki mu je država v krizi že pomagala z jamstvenimi shemami, zmanjševanjem obremenitev, tudi z razdolžitvijo skozi sanacijo bančnega sistema, bo moralo na tako želene reforme očitno počakati na uravnoteženje proračuna, načrtovano za leto 2020.
Vprašanje je, ali bo Mramor na domačem parketu tako uspešen, kot je na evropskem. Vlogo metodologij pri določanju okvirov doma pogosto prevzamejo apetiti, s temi pa je veliko težje ohranjati oziroma dosegati zastavljene cilje. Prvič bodo trčili pri oblikovanju pokojninske reforme, ki jo evropska komisija od Slovenije zahteva v prihodnjem letu, Karl Erjavec pa je že jasno napovedal, da ji bo nasprotoval.
Je že tako, da je od blizu vse drugače. Kar je v Bruslju pokojninska reforma, je lahko doma nabiranje oziroma izgubljanje volilnih glasov, kar je evropskim statistikom javnofinančna konsolidacija, je doma manj izdatkov tudi za socialo in zdravstvo in kar so daljše čakalne vrste v slovenskih bolnišnicah, je lahko mazaški kirurg onstran meje na obali...
