Da je v družbi slona, žiraf ali kamel, Matiji Ramšaku ni treba sesti na letalo in odpotovati v daljne kraje. Tri žirafe, skupina kamel, par tigrov in gepardov ter 41 let stara azijska slonica Ganga so del Ramšakovega vsakdana, njegova »pisarna« pa se razprostira na skoraj dvajsetih hektarjih pod Rožnikom. Je namreč eden od trenerjev in oskrbnikov živali v ljubljanskem živalskem vrtu ter kot član skupine oskrbnikov parkljarjev odgovoren za redni trening in dobro počutje parkljarjev, kopitarjev in slonice, pa tudi vseh zveri, ki bivajo v ogradah pod vznožjem rožniškega griča.
Od skrbi za brejo močeradko do Gange
»Dvigni nogo,« je Ramšak v notranjih prostorih ograde spodbujal slonico, ki je sprva nekoliko trmasto nasprotovala, potem pa sprednjo nogo le dvignila na nizek podstavek, da ji je oskrbnik z močnim vodnim curkom lahko očistil nohte in podplate. »Ta gib je zanjo pomemben, saj se nohti, če jih redno ne pregledujemo, lahko zarastejo in popokajo, v podplate pa bi se ji lahko zaril droben kamenček, zaradi katerega bi začela šepati,« med slonjo pedikuro pomembno vlogo treningov, ki so hkrati neke vrste priprava na obvezne veterinarske preglede, razlaga sogovornik.
Z najtežjo damo v mestu, slonica namreč tehta nekaj več kot tri tone, Ramšaka povezuje posebna vez. »Najino prvo srečanje sicer ni minilo v preveč prijateljskem duhu, na srečo me je z rilcem zgrešila, a po tem pripetljaju sva se drug na drugega navezala,« se začetkov druženja s takrat še najstnico Gango smeje spominja Ramšak.
Veterinarski tehnik je, preden se je pridružil ekipi oskrbnikov, v živalskem vrtu pomagal že kot dijak srednje veterinarske šole. V živalskem vrtu so namreč ravno takrat v sodelovanju z društvom akvaristov urejali približno šestnajst akvarijev in Ramšak je pomagal pri vzdrževanju in hranjenju rib. »Akvaristika me je zanimala že v osnovni šoli. S sošolcem sva postavila akvarije v učilnici, močeradka, ki jo je sošolčev brat ujel in za katero sva prav tako skrbela, pa je imela celo naraščaj,« navdušeno pripoveduje. Nekoliko manj navdušena, v smehu priznava, je bila takrat njegova mama, saj je v kopalni kadi včasih skrival rdeče črvičke, s katerimi se prehranjujejo nekatere ribe in ki jih je sam nabral v rečnem blatu, v dnevni sobi pa se je občasno sprehajala tudi kakšna želva.
Na dopustu najprej v živalski vrt
»To je Svea,« brez oklevanja Ramšak pokaže na geparda, ki lenobno poležava pod drevesom v svoji ogradi. Prepoznal bi jo, pravi, tudi če bi bilo v ogradi krdelo zveri. »Samo Svea je takšna, tako kot je tudi Ganga točno takšna, kot je in bi jo nemudoma prepoznal v skupini slonov.« Svoje varovance v živalskem vrtu in njihove muhe pozna že do potankosti. »Kamele na primer sploh ne poznajo osebnega prostora in smo jih morali najprej naučiti, da imajo do oskrbnika določeno distanco. Tudi tigrica Vita se rada pusti ljubkovati,« opisuje oskrbnik.
Ramšakova predanost skrbi za živali pa ni le del njegove službe, temveč tudi prostega časa. »Imam poklicno deformacijo. Na dopustu na primer najprej obiščemo živalski vrt, šele nato pridejo na vrsto druge znamenitosti,« pove sogovornik, ki je ob obisku priznanih živalskih vrtov po svetu pozoren predvsem na primere dobrih praks, kljub svojim bogatim izkušnjam pa se še vedno tudi izobražuje, išče nove in živalim prijazne načine treninga ter je tudi inovator na tem področju.
Tako je ob prihodu gepardov Svena in Svee, ki sta iz švedskega živalskega vrta v slovensko prestolnico pripotovala pred tremi leti, Ramšak sestavil tako imenovano lure napravo, ki jo sicer pogosteje uporabljajo lastniki psov za treninge hrtov, in jo prilagodil tako, da je primerna za tekaški trening gepardov. Tekača s pikčastim kožuščkom med treningom tečeta za vabo, pritrjeno na vrvico, in pri tem dosežeta približno 85 kilometrov na uro. »Najlepše je, ko vidiš, da se žival odziva nate, da napreduje pri treningu,« ob tem dodaja njun oskrbnik, ki že načrtuje novo inovacijo. Upa, da bodo v živalskem vrtu že kmalu za hranjenje para sibirskih tigrov uporabljali posebne škatle za hranjenje, ki bodo žival spodbudile, da se pri iskanju priboljškov potrudi, tako kot mora to storiti v naravnem okolju.
