»Z letošnjim konceptom razstave, ki mi ga je narekovalo stanje sveta in sem ga poimenoval Poročanje s fronte, sem želel prikazati tisto arhitekturo, ki je orodje vseh ljudi, ne le arhitektov, arhitekturo, ki je orodje gradnje sveta, družbe, skupnega prostora; arhitekturo, ki je zapustila svoj slonokoščeni stolp in se vrnila nazaj k ljudem, k njihovim težavam. Tem se arhitekti ne smemo izogibati zaradi lastnih interesov ali varnosti,« je na tiskovni konferenci svojo odločitev pojasnil kurator letošnjega bienala, čilski arhitekt Alejandro Aravena.
Odločitev se zdi ne le legitimna, ampak predvsem etično nujna. Ta trenutek je na svetu razseljenih več kot 38 milijonov ljudi, največ v vsej človeški zgodovini, pregnale pa so jih vojne, uničevalne politike in klimatske spremembe, ki so ravno tako posledica uničevalnih politik. Če so bili arhitekturni bienali še pred leti res predvsem razstave dosežkov posameznih arhitektov, Aravena zdaj zahteva, naj se arhitekti posvetijo temu, kar zanima ljudi, ne njih same, to pa sta kakovost bivanja in skupno dobro, ne pa profit. Med težnjo po umetnosti in med nujnostjo, ki jo narekuje stvarnost, v arhitekturi ne sme več biti cezure, pravi, ampak mora priti do sinteze: »Življenje ni le preživetje in arhitekti morajo vložiti ves napor v to, da bi našli dobre rešitve.«
Ponovna raba, reciklaža
Kuratorjeva ideja je prisotna že takoj ob vstopu v Arzenale, kjer je prostor zgrajen iz odpadnega gradbenega materiala minulega bienala, s čimer opozarja na arhitekturo kot na veliko (zamolčano) proizvajalko odpada na eni strani in na njeno možnost ponovne uporabe na drugi strani. Tema reciklaže je tudi sicer prisotna na več koncih, in sicer tako na ravni »favelske« ad hoc konstrukcije bivališč, igrišč ali prostorov za druženje, ki jih ustvarijo ljudje sami, kot na ravni novih tehnologij, ki iz odpadne plastike, lesa in drugih snovi proizvajajo nove gradbene materiale.
Že samo ta segment opozarja na tri naslovnike razstave: na praktike, se pravi na arhitekte, inženirje, gradbenike, proizvajalce gradbenih materialov, na odločevalce (politične in kapitalske) in na ljudi, ki se morajo zavedati problematike in od obojih zahtevati dobre rešitve.
Dvoumnost rešitev
Na veliki skali se arhitekti spopadajo s problemi, ki zadevajo dobesedno na milijone ljudi. In to ne le na ravni vsakoletnega hindujskega festivala, ki v Indiji na eno mesto v petih dneh prikliče več kot pet milijonov ljudi, arhitekti pa morajo zanje za ta čas začrtati nekakšno začasno megamesto, ki nato spet izgine in je kot gromozanski odsev izginjajočega tradicionalnega nomadstva, ki za sabo ne pušča sledi.
V samem osrčju najbolj razvitega dela sveta, v Nemčiji, se reševanje problema množic kaže tudi v trajni obliki, v obliki trdnih zidakov. Projekt Novogradnja, ogromna maketa novih sosesk, ki so jih nemški arhitekti pripravili za več nemških mest, je po eni strani strašljiv: kompleksi tesno stisnjenih blokov in stolpnic s petimi drevesci nekje ob robu, ki predpostavljajo prihodnji dom za 4000 in več prebivalcev, se zdijo kot ponovitev modela tistih človeških mravljišč, ki so pogosto inkubator socialnih in psiholoških težav. Po drugi strani so ti načrti seveda odgovor na milijon novih prebivalcev, ki jih je Nemčija sprejela v zadnjem času in ki jih zaradi števila ni mogoče organsko in razpršeno integrirati v obstoječe stavbne zmogljivosti ali manjše pozidave.
Slovenski paviljon
Projekt Dom v ArzenaluTine Gregorič in Aljoše Dekleve se zdi od vseh teh vprašanj zelo oddaljen. Če je bilo izhodišče relevantna tema izobraženskega migrantstva, ki vedno zastavlja vprašanje, brez česa ne bi hoteli živeti, kaj je tako naše, kaj nas tako določa, da bi to lahko poimenovali »dom« in je to torej smiselno naložiti v kovček, drugo pa je bolje pustiti (naslednjim stanovalcem ali na ulicah, kot to tako krasno počno v Barceloni), je pri realizaciji prišlo do nekakšne redukcije na formo (leseno konstrukcijo), ki v svoji monolitni korektnosti ne premore nikakršnega zamika, spodmika, ki bi zamajal enopomenskost knjižnice in jo približal domu, na vsebinski ravni pa metaforo knjižnice kot doma duha spodnaša s knjigami z le enega področja, arhitekture, torej zgolj delovnega področja avtorjev projekta.
V neki čudni zanki je tako tandem Dekleva Gregorič pristal natanko tam, kjer ga Aravena ni hotel, v samonanašalnosti arhitektov in celo v povzdigovanju v avtorstvo donatorjev knjig, kolegov arhitektov. V zaprtem krogu arhitekture.
