Hoja po robu. Čeprav jo zadnje čase prakticirajo predvsem nekateri politiki in poslovneži, se še kako dobro spomnimo, kako smo tvegali, da bomo padli, tudi sami. Bilo je v 90. letih minulega stoletja, ko so nam med študijem po glavi rojile predvsem zabave in smo na besede državnika Tita iz pionirskih časov »Učite se, da boste nekoč veliko znali« že povsem pozabili. Po robu hodi tudi največji Fordov športni terenec, a nekoliko drugače. Da bi padel, se ne boji, rob pa so namenoma postavili tako visoko, da ga ne bi dosegel nihče od tekmecev. Vsaj takšne so njihove želje, zato je pomenljivo ime edge (v prevodu rob) precej lažje razumljivo.
Prisluhnimo tišini. Tišina je namreč prvi vtis v kokpitu, ko ta štirikolesnik zapeljemo na sprehod. Z razlogom: sistem za aktivni nadzor šumov s pomočjo treh mikrofonov nezaželene zvoke motorja izniči z nasprotnimi zvočnimi valovi iz zvočnega sistema. Pogruntavščina, ki deluje kot slušalke z odpravljanjem šuma, po kateri se lahko razvojniki ponosno tolčejo po prsih, manj hrupa pa pomeni tudi manj stresa in drugih motenj potnikov.
Edge je tudi sicer poln takšnih ali drugačnih naprednih sistemov, saj je oborožen s kamerami, radarji in ultrazvočnimi tipali. Pomaga tako pri bočnem kot pravokotnem parkiranju, prepoznava pešca in za preprečevanje naleta pri nizkih hitrostih samodejno zavira, pametni tempomat pa zaznava tudi prometne znake in skrbi za to, da se lastniku ni treba bati kazni za prekoračitev hitrosti in njegova denarnica ostaja polna.
A nekaj mu vendarle lahko zamerimo – da na evropske ceste ni zapeljal prej, že v prvi generaciji. Najverjetneje tudi zato ne, ker so odgovorni pri Fordu vedeli, da bodo zadržani in preudarni Evropejci raje čakali, da se zgodi »nemogoče« (beri: ustrezni dizelski motor). In to so dočakali. Pa čeprav je bilo za dva 2-litrska agregata (180 in 210 konjev moči) treba čakati skoraj deset let. Si predstavljate, da bi tako dolgo morali čakati na prvi seks s srčno izvoljenko? Tudi zato so prepričani, da bo edge v drugi generaciji poskrbel za pravo malo evforijo med potencialnimi kupci.
Po nabiranju prvih kilometrov lahko zapišemo – z razlogom, še drugič. Ford bi motorja lahko tržil podobno kot na primer slovenski ponudnik telekomunikacijskih storitev svoj trojček: zmogljiva, prožna, varčna. Roko na srce, motorja, na katerega bi letelo tako malo pripomb, že dolgo nismo vozili, sploh zmogljivejši biturbo navduši, ko se moč na vsa štiri kolesa prenaša prek 6-stopenjskega samodejnega menjalnika, z možnostjo upravljanja ušes ob volanu. Vozniku namreč po eni strani omogoča dinamično in tudi hitro vožnjo (najvišja hitrost je 211 km/h, pospešek do stotice 9,4 sekunde), po drugi strani pa mu po žilah teče zelena kri. Piko na i je namreč udaril potovalni računalnik, ki je pokazal, da poraba kljub priganjanju ni presegla meje 8 litrov dizelskega goriva. Res pa je, da bo avto za popoln spopad s prestižno nemško trojico, kar je Fordov namen, potreboval še močnejši dizelski motor. Šestvaljni.
Ne pozabimo, edge je zajeten kos pločevine, z dolžino 4,81 in višino 1,69 metra, zato ne čudi, da tudi potniki na zadnji klopi (najbolje dva) sedijo udobno, z izdatnimi centimetri za kolena in glavo; pravijo, da jih je celo več kot v 5-metrskem audiju Q7. Dodana vrednost je prtljažnik z osnovnima 602 litroma, ki bo tudi pri poti na dopust pogoltnil manjšo armado potovalk, ob podrti zadnji klopi pa je prostornina že na robu verjetnega – 1847 litrov. Če vam tudi to ni dovolj, si omislite strešni kovček.
Med atleti smo vedno najbolj spoštovali deseterobojce, a smo ob podrobnem spoznavanju s štirikolesniki hitro ugotovili, da je takšnih, ki lahko zadovoljijo več želja njihovih uporabnikov hkrati, na cestah bolj malo. Zato je tiste, ki jim to uspeva, treba pohvaliti. Prav takšen je naš tokratni kandidat – edge. Suveren ne glede na vremenske razmere, voznikove želje po dinamičnejši ali udobnejši vožnji ter prostorske zahteve. V Slovenijo bo zapeljal julija za najmanj 49.700 evrov.
