Za mišjega je šlo – z njegovimi besedami (bolj dobesedno, za ritno zarezo, arschknapp) –, a na koncu se je nad Hofburgom vendarle prikazal modrikasti dim. No, ne zares, od 8. julija naprej pa bi se gotovo, če bi obstajal za to namenjen dimnik. Alexander Van der Bellen se tudi v uradnih predsedniških prostorih ne namerava odreči cigaretam in v leopoldinskem delu nekdanje palače Habsburgov bodo pač morali do njegovega prevzema funkcije urediti potreben prostor.
Policija, njen posebni oddelek, ki je pristojen za varovanje uradnih oseb, ima zaradi novoizvoljenega predsednika (druge) avstrijske republike nekaj dodatnega dela že od tega tedna. Van der Bellen je, ob poslavljajočem se predsedniku države Heinzu Fischerju in novem kanclerju Christianu Kernu, ki jima 24-urno varstvo pripada po zakonu, tretji, ki ga je deležen. Malce »mimo vrste«, zaradi groženj, ki so se pojavile v komentarjih na družbenoomrežni strani svobodnjaškega voditelja Heinz-Christiana Stracheja nekaj ur po razglasitvi končnega izida volitev. Anonimnež je tam med drugim objavil tudi Van der Bellnov domači naslov, nekdo drug je pozval na demonstracije in začelo se je še zbiranje podpisov pod izjavo Ne priznavamo ga za predsednika.
Približno v tem duhu je v torek z naslovnico svojih tri milijone bralcev, nekaj sto tisoč več ali manj, potemtakem slabo polovico avstrijskih volilcev, obvestilo tudi mogočno bulvarsko trobilo Neue Kronen Zeitung. V obeh zahodnih zveznih deželah, na Predarlskem in Tirolskem, kjer je Van der Bellen zmagal, je Krone njegovo fotografijo opremil z naslovom Zeleni predsednik, v vseh drugih, kjer je svobodnjaški kandidat Norbert Hofer dobil več glasov, pa je isto fotografijo po polovici zatemnil in jo pospremil z naslovom Polovični predsednik.
Poslušati in biti poslušan
»V domačih in tujih medijih in komentarjih so veliko govorili o nastalih razpokah v naši deželi,« je v prvem nastopu kot izvoljeni predsednik v ponedeljek pozno popoldne med drugim izjavil Van der Bellen. »Te naj bi postale vidne. Tega ne bi dramatiziral in tudi nočem, da bi to dramatizirali drugi. Te razpoke so obstajale že dlje časa in morda se doslej z njimi nismo podrobneje ukvarjali. Vsekakor pa se bomo poslej morali bolj skrbno. (...) Potrebovali bomo drugačno kulturo, drugačno pogovorno kulturo. Politiko, ki se ne bo toliko ukvarjala s samo seboj ali medijsko javnostjo, temveč z resničnimi problemi. Z realnimi skrbmi in bojaznimi ter jezo marsikaterega človeka v tej deželi. Gledati in biti slišan je dvosmerna zadeva. Če nekoga poslušam, smem pričakovati, da bodo tudi meni prisluhnili.«
Težko bi bilo bolj jedrnato, kot je to z zgornjimi besedami storil sam, povzeti Van der Bellnovo življenjsko in politično vodilo. Poslušati in biti poslušan, pri čemer si on običajno poslušanost zagotavlja z znižanim glasom, umirjenim tonom, izbranimi besedami in poudarjeno stvarnim pristopom. Ne, dramatizacija, osebne zamere, dnevnopolitična preračunljivost ali povišan ton praviloma niso njegova »izrazna sredstva«, živce pa, kot se je izkazalo v končnici kampanje, vendarle utegne izgubiti tudi on. Deloma gre omenjene značajske poteze, nekaj med sangvinikom, melanholikom in flegmatikom, gotovo pripisati starosti in poklicu (biti obdan z mladimi, inteligentnimi ljudmi in ne imeti šefa je bil zame vedno sanjski poklic, pravi 72-letni profesor ekonomije), deloma pa tudi rodu in socializaciji.
Dober za turistično promocijo
Van der Bellen je potomec nizozemske družine, ki se je nekje v 18. stoletju preselila v Rusijo in nato v začetku 20. stoletja pred boljševiki zatekla v Estonijo. Tam se je njegov oče poročil z Estonko, po sovjetski zasedbi baltskih držav in skladno z dogovorom med Hitlerjem in Stalinom pa se je mladi par nato kot del nemške »diaspore« (Volksdeutsche) moral preseliti v nacistični rajh, kjer je nazadnje pristal na Dunaju. S komaj rojenim Alexandrom se je nato pred sovjetsko armado preselil v odročni Kaunertal na Tirolskem, ki je bila del osvobojene Avstrije pod upravo zahodnih zaveznikov. Kaunertal ima Van der Bellen za svojo ožjo domovino, tam je odraščal, se nalezel knjižno nemščino govorečim komaj razumljivega narečja (s katerim rad razposajeno bega svoje sogovornike) in v Innsbrucku nekako skladno z družinskim izročilom (oče je bil trgovec) doštudiral ekonomijo.
V tako rekoč rodni dolini je Alexander vsem znan kot Sascha ali Saschi, »od nekdaj miren in preudaren, a tudi navihan in bister fant, ki je vedno našel rešitev« (kot dunajski liberalni dnevnik Standard navaja enega njegovih mladostnih prijateljev). V drugače »črni« dolini, ki tradicionalno voli ljudsko stranko, je Van der Bellen dobil dve tretjini glasov, vsaj delček nemara tudi zato, ker ji je z napeto in nepredvidljivo predsedniško tekmo prinesel brezplačno turistično promocijo. Za katero je, mimogrede, do pred dvema letoma kot vodja lokalne turistične zveze skrbel eden izmed njegovih sinov iz prvega, več kot 40-letnega zakona.
Klasični levi liberalec
Klasični evropski levi liberalec, za Van der Bellna pravi njegov Peter Pilz, dolgoletni poslanec avstrijskih Zelenih, ki je svojega nekdanjega profesorja zvabil v politiko. Res, zeleni »fundamentalist« Van der Bellen nikoli ni bil, čeprav je stranka v devetih letih pod njegovim vodstvom, na prelomu tisočletij, več kot podvojila število mandatov in bila celo na pragu vstopa v vladno koalicijo. Toda Van der Bellen in konservativni mandatar Wolfgang Schüssel se takrat nista sporazumela, prvi pa se je nato politike počasi naveličal. S svojim političnim realizmom in navsezadnje proevropskim prepričanjem Van der Bellen precej spominja na Joschko Fischerja, toda politične strasti pri njem nikoli ni bilo v niti približno tolikšni količini.
Tudi predsedniški kandidat, formalno neodvisen, a na pobudo in s podporo Zelenih, je Van der Bellen postal nekako proti lastni volji. Česar niti ni prav zelo skrival. Njegova predvolilna kampanja ni bila prav domiselna, še manj »ognjevita« in težko se je znebiti vtisa, da je predsednik postal predvsem zato, ker se je ravno dovolj volilcev odločilo, da za državo ne bi bilo dobro, če bi se to posrečilo Hoferju.
Avstrija je tako dobila prvega neposredno izvoljenega zelenega predsednika na svetu in mogoče je pritegniti glavnemu uredniku konservativnega dnevnika Presse, ki je ob tem tujim kolegom malce užaljeno in precej utemeljeno – no, ne ravno zabrusil, recimo zašpičeno vrnil, da se je to zgodilo v »deželi, kjer ni gorel še noben azilni dom, kjer je Pegidi klavrno spodletelo, kjer je bilo lani sprejetih 90 in letos že 19 tisoč iskalcev zatočišča«. Ob vsej histeriji zaradi morebitne zmage desnopopulističnega Hoferja potemtakem ne velja pozabiti, da obstaja Avstrija, ki je izvolila Van der Bellna, ponosnega na domovino in kritičnega do nje.
