O tem sem že v četrtek v svojem prvem komentarju za STA napisal: »Pred dvema letoma je v zadevi Ciper proti Turčiji (št. 25781/94) sodišče sicer enkrat že dalo težko klofuto odboru ministrov, ko si je zaradi njegove neaktivnosti sámo pridržalo pravico, da presoja, ali je država izvršila njegovo predhodno sodbo iz leta 2001. Devet sodnikov, med njimi naš Boštjan M. Zupančič, je k sodbi še dodatno zapisalo, da 'ta sodba naznanja novo dobo pri izvrševanju človekovih pravic' in da 'je sodišče spregovorilo: potrebno ga je še slišati'. Me prav zanima, kaj bodo ti in drugi sodniki rekli zdaj v tem primeru očitnega norčevanja iz pravic izbrisanih – če bo zastopniku izbrisanih v Strasbourgu odvetniku Saccucciju (ali komu drugemu) uspelo pred sodnike ta problem spraviti še enkrat. Bo pa zelo težko, ker je sistem tak, da en sam sodnik (za zadeve iz Slovenije francoski) odloča o tem, katere pritožbe se sploh sprejmejo v odločanje.«
Spodbudna vest je, da je odvetnik Saccucci odločen boj nadaljevati. Njegova včerajšnja trditev, da odbor ministrov niti nima pooblastil, da bi ocenjeval, ali je slovenski zakon o odškodninah izbrisanim v skladu s pilotno sodbo ESČP ali ne, sicer ne drži, saj je veliki senat ESČP v zadnji sodbi v tej zadevi (14. marca 2014) v 142. točki sodbe celo izrecno zapisal ravno nasprotno – toda če te »skale« na poti ne bo že sodišče sámo razstrelilo, bodo tako odvetnik Saccucci, ki je to že napovedal, kot tudi nekateri naši odvetniki, ki tudi že imajo take zadeve v Strasbourgu, našli še druge poti, da problem ponovno spravijo pred sodišče.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče