Ob branju romana sem uživala. Zgodovinsko čtivo ni moje najljubše. Toda tematski okvir zgodovine je v pisavah Mojce Kumerdej sodoben. Zelo sodoben. Presenetljivo sodoben. Glavna os romana je boj med katoliki in protestanti. Natančneje, boj za oblast in moč poteka skozi opise pokrajine, predvsem pa temperature časa na naših tleh. V času, ko narod in država še nista bila pomembna kategorija. Začetek romana je kot pogled pohodnice z lahkim in hitrim korakom. Ne ustavlja se v vaseh, pri ljudeh, temveč v pohodnem, mimohodnem ritmu opisuje kmečko življenje, opazi kreativne zeliščarce, incestuoznost ošvrkne, se pomudi pri družini z deklico, polno vedenja, modrosti in kratkega življenja. Opisuje videnje več let pijanega in do družine grobega pastirja, ki se mu prikazuje Marija. Slednja je dokaz, da so novice iz novega sveta potovale hitro, njen opis ustreza Mariji, ki se je prikazovala na današnjem območju Mehike. Roman se stopnjuje hitreje, kot se je začel, skoraj tik do konca so pospeški na najvišjih obratih. Konec je presenetljiv in berem ga kot srečnega, kljub dvoumnosti.

Vmesni del je poln dialogov, pridig, modrovanj. Njena pisava se prilagaja pridigarjem, oblastnikom, ljudstvu, različne nivoje in glasove zlije v celoto, kot dirigentka, ki ima pod seboj zelo pisan in velik orkester. Odlično jih vodi skozi dramatično simfonijo, disciplina, kljub strastem, ne popusti. Vse je pod kontrolo. Glavni junak romana je čas. Ljudje so njegova barva, njegov ritem. Kljub mnogim zgodbam, ki služijo detektiranju glavnega gonilca, se vanje ne potopi. Ženske so praviloma praktične, vodijo kmetije, uživajo kot vdove, mešajo zelišča, regulirajo rojstva. Moški vladajo in modrujejo. Njihovi dialogi, tudi monologi, čustvena pisma in filozofska razmišljanja pred vrhuncem romana meditativno upočasnijo ritem romana.

Čas vladanja avstrijskega cesarja Ferdinanda I. in njegovega sina Maksimilijana II. Habsburškega ob koncu 16. stoletja je bil, tako roman, bolj pester, kot bi si lahko predstavljala. Čas, na katerega smo pozabili in niti na dan reformacije mu ne posvečamo prav veliko pozornosti. Oblastniki, med sabo si niso podobni kot jajce jajcu, so pretkani, vzgajani za vešče politike, razgledani. Modrujejo, med drugim, o uvedbi novih davkov. Kar me je skoraj perverzno veselilo, je njihovo modrovanje, kako to sporočiti ljudstvu. Njihov namen je bil (veliko bolje kot danes) »marketinško« lansirati nekaj, kar ljudstvu ne bo pogodu, toda na način, da bodo celo veseli. Kaj bi jim lahko ponudili kot ugodnost, dobro, da bodo novi davki sprejeti brez upora? Saj vemo, danes smo potisnjeni v odločitve oblastnikov, ki se ne obremenjujejo s spretnimi manevri. Kapital morda že, oblastniki pa v glavnem kar čelno drvijo na kolena, da mu, kapitalu, ustrežejo.

Ateistka v meni je brstela ob razmišljanjih o bogu, cerkvi, Descartesovem projektu pred njegovim časom. Najbolj me je sprva jezilo in potem vse bolj mehčalo, da ravno v teh delih pritiskajo na vse moje dileme, povzemajo moja videnja časa in prostora, v katerem živim. Njihov čas je bil čas pogostih migracij, tujih hlapcev na naših tleh. Ob prvi omembi letnice 1569 sem pomislila, da so pravzaprav »vaši-naši« starodavne igre in da je čas, na katerem se sedaj lomi slovenski prostor, zgolj posledica bojev med katoliki in protestanti. Kar je lahko zelo naivno branje, a nisem si mogla pomagati, ko me je prešinila poenostavljena misel in sem nasladi udobno nasedla.

Osrednji del je dogajanje na sodišču v procesu proti čarovnicam. Ženskam, ki jih okolje ni zmoglo razumeti, uhajale so splošnim predstavam in zaznavam, so dodelili vlogo v veliki igri discipliniranja in ustrahovanja. Podobno so sicer razmišljali o judih, migrantih. Vloga individualca je znotraj romana orodje, namig na brstenje v času nevarnega boja. Ateizem v času razcveta znanosti, medicine, v času ponovnega odkrivanja antike, je bil nevarno stanje. Lamentiranje skupnega množičnega subjekta (nekako tako kot danes) je bilo tedaj lažje plačati z glavo, kot se danes, v demokraciji, verbalno čemu zoperstaviti. Skratka, barviti, bojeviti in nevarni časi.

Konec je ... nagrada za trpečega, občutljivega. Morda gre zgolj za domišljijo. Konec je ljubezen. Pika. Tu ne popustim. Zamah Mojce Kumerdej je vreden spoštovanja. Brskanje po zgodovini, spisati roman o zgodovini, ki bolj sodoben ne bi mogel biti, daje vtis rudarskega dela. Vsekakor pomembnega dela. V primežu sodobnega stampeda je zameglitev mantre »jaz, tu in sedaj« v izostritev širšega uvida dobrodošla. Odrešujoča. Diagnoza je znana, boleča in hkrati zdravi. V marketinški mantri nazaj k naravi se lahko zgodi, da bomo z zelišči in čarovnicami spet uravnavali, regulirali svet. Vem, naivno. Poenostavljeno. Vendar naslada zaradi tega vseeno ne jenja.