Je mogoče v zgodbi koroških dečkov (triletnega in petletnega fantka, ki sta ostala brez mame po umoru, ki naj bi ga v navalu ljubosumja konec decembra lani zagrešil njun oče) poiskati Salomonovo rešitev? V našem socialnem, pravnem in medijskem sistemu ob vse bolj razširjenjem nezaupanju v vse institucije ter z glasom ljudstva na ravni opite gostilne očitno ne. V takšnem okolju lahko vsakdo razlaga, kaj je za otroka najbolje, razpreda o mejah zasebnosti in (ne)zakonitosti postopkov, razsoja o sodbah, predvsem pa se s sejanjem megle, s katero prednjačijo politiki vseh barv, izgubljajo vse vrednostne orientacijske točke v družbi ter vzpostavlja stanje nenehne izrednosti, ki se jo lahko uredi samo z izrednimi posegi vanjo. Nihče ne išče modrosti, kaj šele, da bi se je bali, ko tudi za zdravo pamet, ki zahteva vsaj nekaj jasnosti pri svojem opredeljevanju, ni prostora.
V vsej megli okoli dečkov morda res ni razvidno, a dejstvo je, da se ju deli na pol na več ravneh, ne le med (neznanimi) rejniki in znanimi starimi starši (in, kot je slišati, očetom), ampak tudi med socialnimi službami in pravosodjem ter kar državo in družbo. In nikjer ni videti tiste empatične matere, ki bi vzkliknila: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Vsemu varovanju zasebnosti navkljub, ki je samo sinonim za neodgovornost vseh vpletenih, se namreč družbeni umor dečkov vseskozi dogaja, kajti prej ko slej bosta priča zgodbi, kako sta bila nezaščitena in (politično) zlorabljena, in ta bo, kljub iskreno dobrim namenom, kakršne opisuje psihologinja Gabi Čačinovič Vogrinčič, postala njuna življenjska travma.
Koroški primer politične zlorabe otrok, pa tudi starih staršev in ulice, še zdaleč ni endemičen, je pa specifičen. Lahko bi ga primerjali s svetovno razvpitim politično-pravniškim bojem za kubanskega dečka pred dobrim poldrugim desetletjem. Šestletnega Eliana Gonzalesa so si »lastili« sorodniki matere, ki je z njim ilegalno zapustila Kubo in utonila pred floridsko obalo, ter oče, ki je sicer živel z drugo ženo v rodnem Cardenasu, a bil z otrokom, ki sta ga dobila s prvo po sedmih spontanih splavih, tesno povezan tudi po ločitvi. Ob vsem medijskem hrupu je Elian čez noč postal figura v štiri desetletja trajajoči igri med ZDA in Castrovim režimom, zlorabljena na vsakem koraku v soju televizijskih kamer in vse do ameriškega kongresa, kjer so republikanci igrali na strune kubanske politične emigracije na Floridi.
Končalo se je bolj spektakularno kot v primeru koroških dečkov, skrivaj odpeljanih iz vrtca. Na delu so bile specialne enote, protestniki pred nesojenim domom malega Eliana so okušali solzivec, dečka so dobesedno ugrabili iz rok materinih sorodnikov in ga nekaj ur kasneje v letalskem oporišču Andrews v Marylandu izročili očetu Juanu Miguelu. Fotografijo njunega snidenja z nasmejanim Elianom je objavila Bela hiša, revija Time jo je podpisala z vzklikom »Papa!«, prav tako vplivni Newsweek pa z »Ugrabitev Eliana«. Politična in mnenjska razdeljenost ameriške družbe v odnosu do Kube, ki se je lomila prek hrbta šestletnega dečka, je bila enako nedvoumna, kot je pri nas v primeru koroških dečkov. Razlika je v tem, da se tam zato niso rušile institucije sistema.
Koroška dečka nista osamljen, ampak prepričljiv dokaz, da se slednje pri nas dogaja tako rekoč na dnevni ravni. Slepomišenje z zasebnostjo okoli njiju in starih staršev ter vlogo odvetnikov in socialnih služb vse do ministrstva za delo s podaljškom na družino, socialne zadeve in enake možnosti je skupaj z nedorečenimi sodbami in senzacionalističnimi mediji le še ena v nizu demontaž države v njeni funkcionalni obliki. Bile so že hujše – od orožarske afere do »obračunavanja« s tajkuni ali brskanja po bančni luknji – poučna pa je zato, ker kaže, da lahko slovenska politika pade še pod dno, za katerega vselej naivno menimo, da ga je že dosegla. Najnovejši izum premierja Mira Cerarja, da je pri ministrici Anji Kopač Mrak »zaradi nepravilnosti v postopku odvzema otrok starim staršem mogoče najti določene vidike objektivne odgovornosti«, to potrjuje tudi zato, ker prihaja iz ust človeka, ki je Slovencem pridigal o preglednosti in visoki etiki svojega političnega delovanja, ki da se bo prenesla tudi na njegovo ekipo.
Zamegljevanje odgovornosti najožjih sodelavcev s frazami brez vsebine je vredno premierjevega razmisleka o lastni neodgovornosti pri vodenju vlade in posledično države. Po polomih z že kar nekaj ministri, ki so še naprej odpirali prostor za institucionalno krizo v državi, je namreč pri njem mogoče najti določene vidike subjektivne odgovornosti. Treba je pravzaprav odstraniti samo vidike, pa bomo dobili tudi odgovornost brez slepomišenja in sčasoma celo povrnjene institucije države.
