Ameriško pismo.
Pittsburgh, maja. Ker se nisem že precej časa nič oglasil in ker imam zopet nepotrebne počitnice, se hočem po priljubljeni »Domovini« oglasiti javnosti in obenem tudi odgovoriti na razna pismena vprašanja in prošnje naših rojakov iz domovine. Vsakemu posamezniku, žal, nisem mogel pismeno odgovoriti.
Dela mi skoro ni omenjati, ker je potreba po delovnih močeh čisto pod ničlo. Srečni so danes, ki delajo nekaj dni na teden, da se vsaj za silo preživljajo. Delavska in gospodarska kriza je dosegla sedaj svoj višek. V Zedinjenih državah je narastlo število brezposelnih čez sedem milijonov. Da bi se v kratkem to število znižalo, ni niti misliti.
Amerika deportira doseljence. Kateri doseljenec je tukaj tri leta in manj in je prišel po pravilnem potu v kvoti sem, pa je sedaj brez dela in denarnih sredstev, se lahko priglasi, da želi nazaj v svojo domovino. Takega deportirajo na stroške Zedinjenih držav.(…)
Iz Sochauxa (Francija) nam pišejo:
Prosimo za malo prostora v naši ljubi »Domovini«. Tudi tukaj v Franciji se kriza poostruje, da je vedno teže dobiti delo. Zaposleni smo v tvornici avtomobilov Peugeot, ki od novega leta slabo obratuje. Delamo le štiri dni v tednu, a še ni upanja, da bo krize kmalu konec. Bilo nas je zaposlenih v tej veliki tovarni precejšnje število Jugoslovanov, največ Dalmatincev, a sedaj nas je ostalo le malo. Mnogi rojaki, ki so bili odpuščeni, so se vrnili v domovino.(…)
Domovina, 21. maja 1931
Slabi pogoji za delo v Franciji.
Wittelsheim, maja. Že precej časa se nismo oglasili v »Domovini«. Pomlad je že dolgo v deželi in je vse v cvetju, za delavstvo pa ni tistega veselja, kakor je bilo druga leta. Tukajšnje rudnike kalijevih soli imajo od države v zakupu zasebne družbe, katerih dobiček se vedno bolj manjša, odkar ne dobavljajo več Ameriki kalijevih umetnih gnojil. Delamo po pet dni v tednu šest ur dnevno.
Živež je še zmeraj drag, ker ga morajo po večini uvažati zaradi lanske slabe letine.
Druga leta je država gradila mnogo javnih del, cest, železnic in drugega, letos pa je tudi v Franciji povsod velika štednja pri javnih izdatkih. Tudi zasebni kapital ne da zaslužka. Prejšnja leta je človek v tem času prav lahko dobil delo, danes pa prepotuješ dobršen del pokrajine, preden dobiš za nekaj dni siromašnega zaslužka. Najhuje je za naše ljudi, ki ne znajo jezika. Take, ki ne znajo ne francosko ne nemško, danes le redkokdo vzame na delo.
Tukaj v rudnikih se je začela ostra disciplina in odtegnejo že za malenkost delavcu po celih pet do deset frankov. V kalijevih rudnikih Alzacije je kakih 25.000 delavcev še vedno zaposlenih, dočim so odšli že mnogi tisoči v druge kraje ali celo domov.
Zelo slabo je, ker tukaj ni prav preskrbljeno za pokojnine delavstva. Delavec lahko dela deset let, pa ga naenkrat odpuste zaradi kakega malega pogreška. Čeprav je ves čas plačeval za pokojninski sklad, nima sedaj pravice do pokojnine.
Naši tovariši, ki so zaposleni na kmetijah, se letos zelo pritožujejo na svoje gospodarje. Dočim so lani plačali gospodarji za sezonsko delo poleg vse oskrbe še 20 frankov na dan, izrabljajo letos sestradane delavce, ki so bili vso zimo brez dela in jela. Nekemu tovarišu plača kmet na teden le 30 frankov pri slabi in nezadostni hrani. Tukajšnji kmet ni darežljiv, dasi ne ve, kaj je kriza, ker lahko vse prav dobro proda. Za eno glavo zelja dobi dva franka (preko štiri dinarje), za kilogram krompirja 60 santimov. Tudi živina in mleko se zelo ugodno prodajata. Kmetje hočejo, da bi jugoslovenski in poljski delavci delali poleti samo za hrano, pozimi pa bi nas pognali na cesto.(…)
Velika brezposelnost v Nemčiji.
Buer, maja. Naj tudi mi potožimo, kako nam gre slabo ne le tu v Buerju, temveč povsod na Nemškem, ker smo brez dela in kruha. V Buerju nas je večina Slovencev brez dela. Očetje in sinovi pohajajo po ulicah in se zaman izprašujejo, kdaj bo krize konec. Zastonj prosijo otroci starše za kruh, ki jim ga ne morejo dati. Če se naš človek obrne na nemške podporne ustanove, izve povsod isto: »Za inozemce nimamo ničesar.« Tudi na delovnem uradu zaman povprašuje inozemec po delu. Vedno dobi isti odgovor, da še za domačine ni dela.
Mnogo nas je tukaj takih, ki smo si že 30 ali celo 40 let služili kruh v Nemčiji, sedaj pa stradamo. Dosti je tudi stalno oslabelih in bolnih, ki nimajo nobene podpore in živijo od milosti drugih. Dosti je nas, ki imamo že 25 do 30 let rudarskega dela za seboj, a ker nismo še izpolnili 50 let, ne dobimo rente.(…)
Odpusti naših delavcev v Avstriji.
Te dni se je vrnila iz Avstrije skupina naših delavcev, ki so si iskali kruha v tujini. Delavci so pripovedovali, da je znano podjetje Alpinska montanska družba odpustilo več tisoč delavcev, med katerimi je mnogo Jugoslovenov. Velika tkalnica Weiss v Lipnici je skrčila svoj obrat in odpustila 800 delavcev. Tudi tu je prizadetih približno 100 naših delavcev.
Domovina, 28. maja 1931
