Gospa Marija se je vrsto let borila s preveliko težo, kakšnih 25 kilogramov preveč je imela, ni pa se hotela s tem sprijazniti. Bila je ekstremen primer v svojem trudu, kajti hodila je na aerobiko, v fitnes, imela različne osebne trenerje. Žal so jo ti mnogokrat preobremenili, zato pravega učinka na njeno telo in zdravje ni bilo. Naredili so ji celo dodatno škodo, kajti preobremenitve so slabo vplivale na njen organizem, mišično strukturo, pojavljati so se začele poškodbe. Bila je praktično brez vsake mišične mase, dalj časa je bila prisotna tudi sladkorna bolezen. Izkazalo se je, da je bilo kolo zanjo edina primerna telesna aktivnost v danih okoliščinah.
Ampak to je izvedela šele, ko je naletela na kolesarskega strokovnjaka Uroša Šilarja, ki je nekoč aktivno dirkal, potem treniral najmlajše kolesarje, zdaj pa je osebni trener kolesarstva in drugih vzdržljivostnih športov, in sicer za ljudi na amaterskem nivoju. Deluje v studiu Energija, kjer skrbi za kolesarjenje in fizično aktivnost, v timu pa sta še triatlonka, anesteziologinja in specialistka za prehrano bolnikov in športnikov dr. Nada Kozjek Rotovnik, sicer zaposlena na Onkološkem inštitutu, ki opravlja tudi meritve presnovnega stanja telesa, ter profesionalni maser Boštjan Ahačič, ki je sodeloval z Matjažem Zupanom v ruski skakalni reprezentanci, že prej pa s številnimi našimi olimpijci in atleti.
»Človeški organizem deluje tako, da se vsega navadi, tudi kroničnega bolezenskega stanja in debelosti. Če je prisotna bolezen, je tudi odziv telesa na aktivnost drugačen,« pravi Uroš Šilar. Gospa je bila v specifičnem stanju; treba jo je bilo postopno aktivirati in pridobiti mišično maso, vsak najmanjši dosežen cilj je pomenil vrhunski rezultat. S pomočjo testov sta potem spremljala napredek moči, srčnega utripa in topljenja kilogramov.
Trenirati pa sta začela izjemno počasi; naprej na »spiner« kolesu z merilniki moči, osredotočena na vate, torej na njeno moč, in ne toliko na srčni utrip. Vat je namreč podatek, ki pove, s kakšno močjo nekdo opravlja neko aktivnost, pulz pa je posledica aktivnosti in pride z zamikom. Vat je vedno enak, na pulz pa vplivajo tudi trenutno počutje, denimo utrujenost, temperatura zraka, dehidracija, zato ni vedno povsem relevanten kot podatek.
Psihologija delovanja mišic
Pri popolnih začetnikih je na začetku izjemno pomemben psihološki moment: telo je treba obremenjevati postopoma, predvsem pa je treba pridobiti občutek, da nekaj zmore. Gospa Marija je gonila kolo najprej po pet minut in vmes počivala, dokler ga ni po štirih mesecih vrtela že 50 minut brez počitka. Tega ji trener prvi hip ni omenil, sicer bi se ustavila, ker bi mislila, da se je v tem času že utrudila.
Petdeset minut kolesarjenja se zdi za telo mala malica v primerjavi s skrajnim ekstremizmom, ki ga terjajo največje kolesarske dirke na svetu – Tour de France, Giro d'Italia ter Vuelta a España. »Sam nisem vozil na nobeni od teh dirk, sem pa vozil s kolesarji, ki so tam zmagovali. Pravijo, da je na tritedenskih dirkah izjemno težak prvi teden ter morda še polovica drugega, potem pa enostavno padeš v ritem dirke in nekako gre. Šele po dirki dobiš nazaj bumerang v smislu iztrošenosti telesa. Krči se načeloma ne pojavljajo, bolj so vprašanje psihološka moč kolesarja, njegova pripravljenost, utrujenost, pa tudi, koliko sreče ima glede padcev in poškodb ter kako uspešno se regenerira med počitkom. Manj ko je teh dodatnih motilcev, lažje je izpeljati tour,« pripoveduje Šilar.
Tudi Slovenci imamo svojo kolesarsko dirko, Maraton Franja, ki je tik pred vrati (12. junija). Gre za tekmovalni maraton, ki sodi tudi v svetovni pokal maratonov, udeležujejo pa se ga kolesarski navdušenci in amaterji z licenco, zato je tako množičen. Obstajajo tudi amaterske dirke, na katerih nastopajo samo amaterji, kljub temu pa morajo imeti licenco kolesarske zveze za svojo kategorijo.
Vsak pa se na tak maraton pripravlja po svoje. Večina amaterjev dela napako, da na kolesu trenirajo krajše vožnje in na polno ter s tem ves čas obremenjujejo hitra mišična vlakna. Mišična vlakna pa delujejo tako, da se na začetku aktivnosti vključijo počasna, ko se utrudijo, pridejo na pomoč srednja, šele na koncu se vključijo hitra vlakna, ki pa zdržijo malo časa. Hitra vlakna so dejansko klic v sili za na konec, zato je pri pripravah potrebna vadba na različnih intenzivnostih in dolžinah.
Dejstvo je, da z vsako aktivnostjo mišicam povzročaš mikro poškodbe, ki pa se le med počitkom regenerirajo. Za vsak slučaj se mišice še nekoliko okrepijo, ker jim možgani sporočajo, da se je treba pred poškodbami zavarovati tako, da se še malo okrepijo. Ravno zaradi tega »psihološkega« delovanja mišic je treba delovati sistematično in zmerno, sploh če je športnikov cilj, da doseže vzdržljivost, učinkovitost. »Pripravljenost telesa na napore pa se dejansko dviga med počitkom, ki je enako pomemben kot sam trening. Najenostavneje je telo obremeniti, in dober je tisti trener, ki zna optimalno odmeriti ravno počitek,« dodaja Šilar.
Zaviranje propadanja telesa
Vsakršna telesna dejavnost, sploh če jo kombiniramo z različnimi aktivnostmi, vpliva na telesne sposobnosti, kot so moč, vzdržljivost, gibljivost; s tem zaviramo propadanje telesa in neposredno zmanjšujemo tveganje za razvoj kroničnih bolezni, pravijo zdravniki. Neaktivnost dokazano pospešuje kronične bolezni in splošno umrljivost tudi za 30 odstotkov.
Kolo kot primer športa, ki v prvi vrsti krepi vzdržljivost, se zdi celo odlična izbira. Nenazadnje tudi kleše lepo postavo, predvsem videz zadnjice in nog, ki so med kolesarjenjem najbolj dejavne, topi pa tudi zaloge maščevja na vseh delih telesa. Posebej vpliva na maščobe v trebušni votlini, imenovane visceralno maščevje, ki jih povezujejo z boleznimi sodobnega sveta.
Na kolo lahko greste tudi, če ste v slabi kondiciji; s postopnim dviganjem naporov in zmernostjo tudi ta pride. Če imate težave s sklepi ali vas tarejo druge bolečine, zaradi katerih ne morete teči ali težje hodite, je kolesarjenje poleg plavanja najbolj prijazno telesu. Srce bije pospešeno, dihanje se poglobi in pospeši se potenje. Vse to preprečuje tudi srčno-žilna obolenja.
Odsvetujejo pa kolesarjenje pri določenih težavah, kot je vrtoglavica, ali pri akutnih boleznih, denimo gripi. Zdravniki pravijo, če gre prehlad do grla in zraven ni vročine, je zmerna aktivnost še primerna, če pa se virus naseli nižje v pljučih, aktivnost odsvetujejo. Ne kronične bolezni ne rak niso vedno ovira, če nekdo želi biti aktiven; ob agresivnih zdravilih krepiš organizem, muskulaturo – in tega dejstva se čedalje bolj zavedajo tudi naši zdravniki. Fizična aktivnost optimizira možnosti zdravljenja, zato jo je nujno vključiti v procese zdravljenja.
Za otroke in stare
Kolesarstvo je zelo primerna vadba za otroke, za začetnike, siceršnje rekreativce kot tudi za starejše. Otrokom mora predstavljati igro, veselje, razvijajo lahko strateške taktike, pri starejših pa sicer hormonski sistem z leti peša, a ga ravno s kolesarjenjem lahko dobro nadziramo; kolesarjenje je prijazno tudi za sklepe. Največ je običajnih dnevnih kolesarjev, ki prevozijo po deset, dvajset kilometrov na dan, recimo od doma do službe in nazaj, in niti nimajo ambicij po daljših turah. Tudi takšno, redno in zmerno kolesarjenje odlično učinkuje na zdravje.
Kolesarjenje je sicer zdravo, toda z napačno opremo, nastavitvami in pristopom k samemu športu prinaša tudi nekatere nevšečnosti, opozarja Šilar. Lahko se pojavijo bolečine v kolenu, križu, vratu, ramenskem obroču, medenici, mravljinci v rokah, turi, kjer se koža drgne. Kolesarske hlače so zasnovane tako, da se pod njimi ne nosi spodnjega perila, saj lahko ožuli do krvi. Čelada je obvezna zaradi morebitnih padcev in poškodb glave, mora pa biti udobna in se hkrati dobro oprijeti. Zelo priporočljiva so tudi kakovostna očala, ki ščitijo oči pred UV-žarki, vetrom in mrčesom. Pri opremi so pomembni še čevlji, ki morajo biti malenkost večji od noge, kajti v vročini noge bolj zatekajo.
Poceni in varno
Raziskave govorijo, da kolesarjenje ne vpliva blagodejno le na telesno zdravje, temveč tudi na mentalno zdravje. Odpravlja stres in hipertenzijo pa vse do bolj kompleksnih težav, kot sta depresija in anksioznost. Posledično se izboljšajo spalni vzorci in koncentracija, ljudje postanejo ob kolesarjenju na svežem zraku vedri. Zmanjšuje se tudi proizvajanje stresnih hormonov, kot je kortizol, in povečuje sproščanje dobrih hormonov, kot so endorfini, adrenalin, serotonin in dopamin. Pomembno je le, da se kolesari redno.
Antropolog dr. Dan Podjed, ki v okviru evropskega projekta DriveGreen raziskuje različne vidike urbanega kolesarjenja po več evropskih mestih, ta hip je v Newcastlu, jeseni pa bo skupaj z mestno občino Ljubljana zagnal mobilno aplikacijo 1,2,3Ljubljana, pravi: »Ko se pogovarjam s kolesarji in o kolesarjenju po različnih mestih, se mi zdi, da se preveč poudarja le pozitivne učinke kolesarjenja na posameznikovo telesno zdravje, premalo pa na duševno zdravje in skupnost, na povezovanje ljudi. Kolesarjenje namreč ni zgolj individualni šport, temveč je tudi družabna dejavnost – med kolesarjenjem spoznavamo nove ljudi, se družimo z njimi, spodbujamo drug drugega.«
Zanimivo je tudi, da je kolesarjenje ne le najcenejše prevozno sredstvo z ničelno stopnjo emisij, ampak je v cestnem prometu tudi relativno varno; torej ne drži, da so kolesarji med najbolj ogroženimi. Raziskave namreč govorijo, da je najmanj umrlih in poškodovanih udeležencev v prometu ravno kolesarjev.
