Financiranje javnih proračunov v glavnem temelji na posrednih davkih (DDV, trošarine), pri čemer potrošniki z nakupom blaga in storitev na trgu posredno prispevajo v proračun. To seveda niso samo domači potrošniki, niti ne samo tisti, ki kot zaposleni plačujejo davek na dohodek. K temu prispevajo tudi podjetja, tujci in državljani, ki sicer niso zavezanci za dohodnino. Davkoplačevalci tako neposredno financirajo samo manjši del proračuna. Če ima država tekoči proračunski primanjkljaj, ki ga financira z izdajo dolga na mednarodnem finančnem trgu, pa porabo proračuna začasno financirajo tudi tuji vlagatelji, kupci tega dolga.

Dodatno zaplete definicijo davkoplačevalskega denarja tudi možnost, da se proračunski izdatki namesto z dodatnimi davki financirajo z zmanjšanjem proračunskih transferjev za socialne pravice. To povzroči stroške države posamezni skupini državljanov, ne glede na to, ali so resnično tudi davkoplačevalci. Tako pridemo do ugotovitve, da je pojem davkoplačevalskega denarja v financiranju javnih proračunov sicer razumljiv, a nepopoln. Spominja na diskusijo v ZDA pred zadnjimi predsedniškimi volitvami, ko so govorili o tistih, ki dajejo, in o tistih, ki samo prejemajo. Bolj vsebinska definicija bi bila, da gre za »denar vseh ljudi« oziroma za »družbeni denar«, če odmislimo tujce, ki se v določenem času poplačajo in še nekaj zaslužijo z obrestmi.

Proračun je bistveni redistribucijski instrument države, s katerim poskuša vlada po demokratični poti v parlamentu izpolniti temeljne družbene cilje in strategije za blaginjo državljanov, hitrejšo gospodarsko rast in razvoj ter smotrno upravljanje javnega premoženja. Interesi, ki se morajo pri tem upoštevati, so mnogo širši od definicije davkoplačevalskega denarja in na tem utemeljene pravice odločanja o družbenih prioritetah. Parlament, ne pa posamezne interesne skupine, mora določiti usmeritve družbe in ravnotežje med podjetniško odličnostjo in družbeno enakostjo. Proračun in instrumenti njegovega financiranja so samo tehnična izpeljava tako določenih družbenih ciljev.

Velikost države in način njenega financiranja torej nista sama sebi namen in ne smeta določati teh ciljev, ampak morata biti učinkovit mehanizem za njihovo uresničitev. Zato ni nujno, da je majhna javna poraba pogoj za uspešno gospodarstvo in da je samo konkurenčnost podjetij pogoj za učinkovito družbeno blaginjo. Koncept davkoplačevalskega denarja, ki poudarja individualne koristi za plačilo davkov, zanemarja povratni učinek dobro delujočega sistema javnih dobrin, kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, na produktivnost in učinkovitost zasebnega sektorja gospodarstva. To zahteva oblikovanje kolektivnega interesa, ta pa učinkovit sistem redistribucije javnih finančnih sredstev. Gre pravzaprav za skandinavski model učinkovitega gospodarstva in egalitarnega sistema zagotavljanja javnih dobrin za vse državljane.

Velikokrat se zgodi, da je iskanje optimalne kombinacije med gospodarsko učinkovitostjo in družbeno blaginjo omejeno s konceptom fiskalnega prostora. Zaradi poenostavljene slike o nujni davčni razbremenitvi davkoplačevalcev in pritiska mednarodnih finančnih institucij za dokončno odpravo proračunskega primanjkljaja naj bi bila omejitev rasti javnih izdatkov pod raven rasti družbenega proizvoda nujna. Če se ta koncept fiskalne konsolidacije uporabi v ohlajenem gospodarstvu, nastanejo nesmotrna rast brezposelnosti, povečanje revščine in dodaten zastoj v gospodarskem okrevanju. Zato se je pametno izogniti dodatni poenostavitvi, ki pravi, da je država kot gospodinjstvo in da lahko porabi samo toliko, kolikor zasluži. Za takšno državo namreč ne potrebujemo njene proticiklične vloge, ki zahteva dodatne izdatke države, ko drugi sektorji, prebivalstvo in podjetja, čezmerno omejijo svojo porabo. Pravilna uporaba tega načela torej ne pomeni uporabe fiskalnega stiskanja, ampak kombinacijo postopne fiskalne konsolidacije za stabilizacijo dolga in fiskalne stimulacije tam, kjer zasebni sektor nima interesa za začetne naložbe v razvoj novih tehnologij in trgov.

Priljubljena diskusija o davkoplačevalskem denarju in fiskalnem prostoru skriva v sebi jasno definicijo prioritet, ki pa niso nujno tudi družbeno optimalne. Temeljijo na individualiziranih koristih in na napačnem razumevanju vloge države kot običajnega gospodinjstva. Na prvi pogled jasne in prepričljive definicije lahko tako v končni posledici pripeljejo do slabega rezultata za državljane in državo.