Slovenski center PEN letos praznuje 90 let svojega delovanja in v tem duhu je potekalo nedavno srečanje na Bledu. Združenje pisateljev, dramatikov, esejistov, urednikov in pesnikov je nastalo v precej drugačnih časih, v obdobju Kraljevine SHS. Njegovi glavni pobudniki so bili Janko Lavrin, Joža Glonar, Izidor Cankar, France Stele in Oton Župančič, ki je bil tudi prvi predsednik.
Obletnico so zaznamovali s postavitvijo plakatne razstave v Narodni univerzitetni knjižnici z naslovom Svoboda besede: 90 let Slovenskega centra PEN. Kratek, na Plečnikovem hodniku precej mimobežen popis zgodovinskega kapitala tega združenja bo na ogled do 18. junija.
Agilna preteklost
A kar ob pogledu nazaj bode v oči, je vprašanje današnje vitalnosti te že desetletja delujoče stanovske organizacije. Ta je v imenu zavzemanja za svobodo izražanja, enakopravnost različnih literatur, mir in strpnost v preteklosti nekajkrat odigrala aktivno civilnodružbeno vlogo. Govorimo o združenju, ki si je prizadevalo za enakopravnost slovenskega jezika in literature, zlasti v šolstvu Kraljevine Jugoslavije, pred drugo svetovno vojno je posredovalo pri obrambi preganjanih primorskih in koroških pisateljev, leta 1933 pa je bilo na mednarodnem kongresu v Dubrovniku med pobudniki prve obsodbe nacizma in fašizma.
Po vojni, ko je leta 1962 spet oživelo, si je v času blokovske delitve priborilo vlogo združevalca vzhoda in zahoda. Mednarodnega srečanja književnikov leta 1965 se je na Bledu ob zvezdniških imenih, med njimi je bil na primer ameriški literat Arthur Miller, namreč prvič udeležila tudi sovjetska pisateljska delegacija. Kasneje je slovenski PEN posredoval ob vprašanjih krčenja ustvarjalne svobode domačih književnikov, pa tudi ob kršitvah človekovih pravic na Kosovu. V času osamosvajanja je prek mednarodne mreže PEN obveščal svetovno javnost in pozival k priznanju samostojnosti države. V času vojne v nekdanji Jugoslaviji je združenje prevzelo tudi stanovsko humanitarno vlogo, zbirali so pomoč predvsem za pisatelje iz Bosne.
Zbeganost ob beguncih
Prav ob tej solidarnostni preteklosti slovenskih penovcev pa se ob današnjem soočanju z begunskim vprašanjem postavlja vprašanje, kako in ali sploh naj se v ta kontekst umešča društvo. Med nekaterimi člani naj bi se ob jesenskem prihodu beguncev menda pojavila ideja, da bi na meji tistim, za katere bi ugotovili, da so literati, ponudili neko obliko pomoči. Popotnica bi tako v tem primeru bila stanovska pripadnost. A tega niso uresničili. V današnjem času, ki na različnih ravneh izziva človekove pravice in ko se soočamo z begunsko problematiko, pa sedanji predsednik slovenskega PEN Evald Flisar o vlogi organizacije pravi: »O tem so mnenja znotraj Slovenskega centra PEN različna. Nekateri o njem razmišljajo kot o humanitarni organizaciji, kar seveda ni. Zavzemamo se za svobodo besede in izražanja. Kar zadeva begunsko problematiko, lahko naredimo bolj malo. Lahko objavljamo apele, a vprašanje je, koliko glasu imajo, kaj šele vpliva.«
Neslišen glas, bobneča izključitev
To se je na primer pokazalo že, ko so se lani oglasili ob krčenju kulturnih programov na javni televiziji, pri čemer so opozorili na problem nižanja standardov na kulturnem področju. A odgovor je bil molk. Je pa slovenski PEN pred tremi leti sprejel eno od svojih sporočilnih odločitev. Iz svojih vrst so namreč zaradi nestrpnih izjav, napadanja svobode medijev in nespoštovanja človekovih pravic izključili Janeza Janšo, ki je zaščito v 80. letih v njihovih vrstah dobil prav v imenu pomoči preganjanim. Temu je sledilo nekaj protestnih izstopov, to pa navzven razprlo notranja neskladja in razumevanja vloge ter položaja združenja. Leta 2013 je kot odgovor na pretirano moški klub pri slovenskem PEN nastal ženski odbor MIRA, s čimer je postalo zavzemanje za enakovredno prisotnost žensk v svetu književnosti formalizirano, bolj organizirano. Leta 2011 pa so se penovci v sodelovanju z mestom Ljubljana pridružili mreži mest zatočišč ICORN (The International Cities of Refuge Network) za preganjane pisatelje.
Izguba sedeža?
Spremembe za Slovenski center PEN se na mednarodnem prizorišču lahko zgodijo v prihodnje, in sicer s sprejetjem novega predsednika odbora pisateljev za mir, mednarodnega komiteja, ki je s sedežem v Ljubljani nastal leta 1984. Do zdaj so namreč na predsedniškem stolu sedeli književniki iz domačih vrst, z odhodom zdajšnjega predsednika Toneta Peršaka na ministrski položaj pa bo to lahko drugače. »Že nekaj časa so prisotni pritiski, da bi to mesto prevzel kandidat iz kakšne druge države. S tem bi slovenski center veliko izgubil, med drugim blejska srečanja,« je jasen Flisar.