Pišmeuharski odnos do NPZ ni kakšna novost. Od svoje uvedbe – v šolskem letu 2000/2001 – so poligon za neskončne razprtije o konceptu, izvedbi in celo smiselnosti eksternega preverjanja znanja, ki so se tu in tam iztekle v (politične) rešitve, ki so še naprej burile strokovne duhove. Minister Milan Zver je tako v duhu »prijazne šole« v skladu z volilnimi obljubami ukinil preverjanje znanja po prvi triadi in ukinil selekcijsko naravo preizkusov. Nekaj časa so bili NPZ v 6. razredu celo neobvezni. Na šolah so nato začeli dokazovati, da učenci ekstercev, če ti ne vplivajo na uspeh, ne jemljejo dovolj resno in da je zato denar zanje vržen stran. Simptomatično je, da je to stališče vodstev šol in učiteljev odmevalo zlasti lani, ko je nekaj časa kazalo, da bodo morali eksterno preverjanje popravljati v okviru rednega dela. Mimogrede: tudi dodatni honorarji niso zadostno jamstvo za to, da ocenjevalci svoj posel opravijo brezhibno. Leta 2012 se je na seštevek točk pritožil vsak šesti učenec, kar 80 odstotkov upravičeno...

Raziskave so pokazale, da so eksterci veliko boljši napovedniki uspeha v srednji šoli kot (napihnjene, izsiljene in nerealne) šolske ocene, a kljub temu o vpisu na srednjo šolo odločajo samo te. Po mnenju strokovnjakov pač ni mogoče uglašeno združiti diagnostične in selekcijske funkcije preizkusov. To pa pomeni, da so v sedanjem sistemu prizadeti zlasti otroci iz socialno šibkejših okolij in fantje, na primer tako imenovani problematični mulci; pri njih je namreč razkorak med šolskimi ocenami in dosežki na ekstercih največji. Vse kaže, da to pristojnih ne zanima.

Vsako leto strokovnjaki rotijo učitelje, da so NPZ koristni, da lahko na njihovi podlagi »izboljšajo znanje učencev in kakovost poučevanja in učenja«, kar je po veljavnih izhodiščih temeljni namen NPZ. Toda kaj, ko je šolam povsem prepuščeno, kaj bodo storile z rezultati in spremljajočimi analizami. Če se na primer izkaže, da so njihovi učenci ne glede na primerljivo okolje pri kakšnem predmetu podpovprečni, če šolske ocene hudo odstopajo od dosežkov na ekstercih, ali če so učenci neuspešni pri nalogah, ki zahtevajo razumevanje, lahko kaj ukrenejo – ali pa tudi ne. Vse je odvisno od volje ravnateljev, se pravi od tistih, ki tako pogosto celo javno izjavljajo, da so NPZ »brez veze«. Tudi z odnosom šol do eksternega preverjanja bi se torej morali ukvarjati na ministrstvu. A za šolsko oblast so NPZ očitno le kljukica v uradniških rokovnikih. Kakšna napaka tu in tam zato res ne more biti kakšen poseben greh.