Prvič po osmih letih se je v Franciji drugi mesec zapored znižalo število brezposelnih, obakrat občutno. Drama predsednika Françoisa Hollanda je, da so prvič, odkar je na oblasti po letu 2012, tu dobri gospodarski rezultati, a zdaj bi jih lahko izničil sindikat CGT s svojimi stavkami in cestnimi blokadami, zaradi katerih so marsikje bencinske črpalke ostale brez goriva. Brez bencina so številna podjetja in zato ne morejo opravljati svojih storitev, dostaviti svojih izdelkov kupcem ali priti do surovin, kar jim povzroča izgubo.
Kazen za izogibanje pogajanjem
CGT, ki zahteva umik zakona o delu, je stavke iz rafinerij razširil na železnice, kjer stavka vsak četrti zaposleni, in na letalski promet in jedrske elektrarne, ki proizvedejo 75 odstotkov francoske elektrike. Nekateri menijo, da želi CGT z ohromitvijo države dokončno preprečiti Hollandu uspeh na predsedniških volitvah, ker je izdal levico in svoj volilni program, ko je dal napisati besedilo zakona o delu, ne da bi se pogajal s sindikati. Sploh naj bi šlo za obračun radikalne levice z zmerno. A če CGT, ki nima več podpore študentov in srednješolcev, ne bo uspelo, bi se njegova moč bistveno zmanjšala in vodilno vlogo bi v Franciji prevzel zmernejši sindikat CFDT, ki je po mnenju številnih komentatorjev glavni avtor zdajšnjega zakona o delu. Prav ta oslabitev radikalnega sindikalizma naj bi bila cilj premierja Manuela Vallsa, ki tudi zato noče popuščati. Torej gre za vprašanje, kdo bo koga. CGT računa, da je vlada šibka, saj niti na levici nima podpore, poleg tega se bliža evropsko nogometno prvenstvo. Vlada pa meni, da je javnost vse bolj ogorčena nad CGT, ki blokira ceste in povzroča pomanjkanje bencina.
Gotovo stavkajoči ne bi bili tako odločni in bojeviti, če ne bi bili prepričani, da bo zakon o delu, ki bo dokončno sprejet julija, poslabšal položaj zaposlenih in da vlada nima prav, ko meni, da bo zmanjšal brezposelnost. Predvsem jih moti, da po 2. členu tega zakona pogajanja med socialnimi partnerji ne bodo več potekala po gospodarskih panogah na državni ravni, ampak v vsakem podjetju posebej, kar bo največkrat pomenilo, da bo delodajalec določal pravila igre.
Vendar je v sredo vodja poslanske skupine socialistov Bruno Le Roux poskrbel za skoraj senzacijo, ko je bolj jasno kot premier Valls nakazal možnost popuščanja pri problematičnem 2. členu. Pripravljenost za tak kompromis je nato pokazal tudi finančni minister Michel Sapin. Valls pa je v skupščini dejal: »Ne bo sprememb v 2. členu, ki je bistven za ta zakon.« Pri tem ga iz Japonske, vsaj z besedami, podpira Hollande.
Po pisanju dnevnika Le Monde se vlada v resnici že pripravlja prav v 2. členu na umik oziroma iskanje kompromisa, sicer bo Francija med evropskim nogometnim prvenstvom, ki se bo začelo 10. junija, dajala videz države, kjer je življenje zaradi socialnega konflikta paralizirano. Napaka Le Rouxa je bila samo, da je spregovoril prehitro. Odločilno vlogo v tem popuščanju vlade bi lahko imel sindikat FO, ki kot tretji najmočnejši sindikat podpira CGT, a za razliko od CGT ostaja pripravljen na dialog z vlado, pogovori pa potekajo predvsem o problematičnem 2. členu zakona. Vendar v vladi nekateri zahtevajo, da se s temi spremembami strinja tudi zmerni sindikat CFDT, ki je že ves čas velik zaveznik socialistične vlade. A ravno CFDT hoče, da imajo dogovori v podjetju večjo težo kot dogovori na ravni države. Očitno je CGT uspelo razklati socialistično vlado.
