Zamišljena in prizadeta sem stopala po avli Kliničnega centra, ko sta k meni pristopili dve mladi zdravnici. Ena od njiju je stopila naprej in rekla: jaz sem Helena Meden, dobrodošla na kliniki, upam, da bova dobro sodelovali, in mi krepko stisnila roko. Tega ne pozabiš.
Profesorica Medenova se je ob delu s pacientkami vse življenje posvečala tudi raziskovalnemu in znanstvenemu delu, o čemer pričajo številne objave v domači in tuji literature. Svoje raziskovalno zanimanje je prenašala tudi na mlajše kolege, jih spodbujala in bila mentorica številnim magistrantom in doktorantom. Težila je k napredku in razvoju stroke, kar jo je vse bolj vodilo v organizacijske, vodstvene in vodilne funkcije. Postala je predstojnica Oddelka za reprodukcijo in pozneje strokovna direktorica Ginekološke klinike. Ker je vedno sledila strokovnim smernicam v svetu, se je odločila na Ginekološki kliniki uvesti postopke zunajtelesne oploditve in ji je kljub nasprotovanju in poskusom preprečitve uvedbe uspelo, tudi s podporo tedanje strokovne direktorice, pokojne prof. Andoljškove, postaviti temelje današnjega mednarodno uveljavljenega Centra za zunajtelesno oploditev. Ko je organizirala mednarodni simpozij o zunajtelesni oploditvi SAR, so se ga na njeno povabilo udeležili številni takrat vodilni tuji strokovnjaki s tega področja.
Čeprav endokrinologinja, je podpirala tudi uvedbo in razvoj minimalno invazivne endoskopske kirurgije na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, vključno z najzahtevnejšimi posegi. Kot endokrinologinja pa se je vedno bolj posvečala tudi menopavzi. Bila je dolgoletna predsednica Slovenskega menopavznega društva, ki se je pod njenim vodstvom uveljavilo tudi v mednarodnem prostoru.
Prof. Medenova je bila znana kot izjemno odločna, zahtevna, kritična, nepopustljiva in neposredna oseba, včasih morda nekoliko ostra, česar nekateri kolegi niso najbolje sprejemali. Kot predstojnica kliničnega oddelka in pozneje kot direktorica je prevzela veliko strokovno in organizacijsko odgovornost, pri čemer pa se je srečevala s številnimi željami in interesi posameznikov. Seveda je bilo treba najti skupen interes ustanove, kar ni bilo vedno enostavno. Pogosto mi je rekla, da žal ne moreš ugoditi vsem in biti priljubljen pri vseh. Vendar pa je bilo v tej morda nekoliko na videz hladni osebi veliko srce, ki ga je razdajala številnim svojim pacientkam, kolegom, ki so potrebovali nasvet ali pomoč, kar so mi v zadnjih dneh sporočili številni prizadeti kolegi, in seveda prijateljem. Kadar sva bili skupaj na kakšnem kongresu v tujini in so bili klinika, obveznosti in odgovornosti daleč, je bila izjemno sproščena, duhovita in zabavna. Ko sva kmalu druga za drugo odšli s klinike, je postala najina povezava mobilni telefon. Teme, ki sva jih običajno obravnavali, so bile dnevna politika, zdravstvo in stroka, na kar pa sva gledali z distance in brez osebne vključenosti, ter vrt, ki sva ga obe ljubili. Pogovor se je vedno končal s poročilom o vnukinjah, ki jih je neskončno ljubila.
Zadnjič sva se slišali 23. aprila. Poročala sem ji o predstavitvi knjige Ginekologija in perinatologija v Mariboru, kjer so bili predstavljeni tudi slovenski avtorji učbenikov in knjig, tudi njenih. Odgovorila mi je, da je to lepa novica, žal pa ima ona slabo. Mirno, kot da bere izvide nekoga tretjega, mi je prebrala svoje izvide in diagnozo. Rekla je, da odhaja v neko bolnišnico, kjer je ne bodo obiskovali in hodili gledat. Poslovila se je dostojanstveno, kot je živela. Potem je njen telefon umolknil, in to za vedno. V njen spomin je ostala njena telefonska številka v mojem mobilnem telefonu, čeprav nema, meni pa ostajajo spomini na več kot 40 let poznanstva, sodelovanja in prijateljstva.