»Z vseh spomladanskih tekem svetovnega pokala smo se vrnili z vsaj eno kolajno. Dosegali smo rezultate, ki nam vlivajo optimizem. Veseli me, da lahko Sašo Bertoncelj kljub hudi poškodbi komolca na konju z ročaji še naprej konkurira za visoka mesta. V Bern smo odpotovali z vsemi razpoložljivimi močmi, ki jih ima slovenska gimnastika. Želel sem si sicer, da bi tekmoval Žiga Šilc, a se ni dobro pripravil na sezono. Če bi se, bi imeli na parterju dva resna kandidata za uvrstitev v finale,« pravi Sebastijan Piletič.
Kaj bi vas v Švici zadovoljilo v rezultatskem smislu?Zelo bom zadovoljen z dvema finalnima uvrstitvama. Najbolj pa me bo razveselilo, če bosta Sašo in Rok opravila svoja nastopa tako, kot znata in kažeta vso sezono.
Je Sašu Bertonclju dejstvo, da se pri skoraj 32 letih ni uvrstil na olimpijske igre, vzelo kaj volje?Že nekaj let so olimpijske igre zadeva, s katero se telovadci ne obremenjujejo pretirano. Bolj zanimajo okolico. Osvojiti kolajno na svetovnem prvenstvu, ki ti eno leto pred olimpijskimi igrami zagotovi nastop, je zelo težko. Na konju z ročaji denimo v Riu ne bo tekmoval Madžar Krisztian Berki, olimpijski in svetovni prvak na tem orodju. Sistem, kakršen je, je, milo rečeno, neumen. Zato je v našem športu specifika, da so olimpijske igre po kakovosti nižji rang tekmovanja kot svetovno prvenstvo. S tega stališča Sašo nima motivacijskih težav. Je pa res, da sva morala zaradi poškodb precej spremeniti način vadbe in ga prilagoditi stanju. Izkazalo se je, da sva kar uspešna.
Torej s Sašem Bertoncljem prilagajata načrte iz meseca v mesec?S Sašem si ne upam graditi štiriletnih načrtov. To seveda ne pomeni, da ne bo tekmoval na naslednjih olimpijskih igrah. Letos bo dopolnil 32 let. Njegova kariera z lahkoto traja še štiri leta, lahko pa se hitro prekine.
Čemu pripisujete rezultatski napredek telovadcev na tekmah svetovnega pokala v tej sezoni?Pri Sašu in Roku se poznajo sadovi kakovostnega dela, predvsem treninga v zimskem obdobju. Klavora je postal konstanten, saj je na petih od šestih tekem svetovnega pokala osvojil kolajno. To so dosežki, ki telovadca pomirjajo in mu kažejo, da je na pravi poti. Z glavo in telesom je maksimalno pri stvari in to me veseli.
So uspehi Klavore na parterju že sad boljših vadbenih razmer, ki jih imajo slovenski telovadci v novem centru?Kakovost treningov je nedvomno boljša. Parter v gimnastičnem centru je praktično enak, kot smo ga imeli zadnja tri leta, ko smo vadili v Šiški. Zdaj imamo še veliko prožno ponjavo, doskoke lahko izvajamo na mehkem. Imamo akrobatsko stezo, s katere skačemo v gimnastično jamo. To so prednosti, ki sestavljajo mozaik. Ne glede na infrastrukturne pogoje pa je pri športniku najpomembnejša motivacija. Mislim na željo po uspehih in zavzetost na treningih.
Slovenija bo na EP v moški konkurenci nastopila brez mladinske ekipe. Od kdaj naprej načrtujete, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo?Kar zadeva mladinske ekipe, je težko napovedati, da bomo v doglednem času dosegali vrhunske rezultate. Mladinska kategorija je v gimnastiki zelo kritična, ker v tujini bistveno več trenirajo z mladimi tekmovalci. V Sloveniji opravimo na dan tri do tri ure in pol treninga šestkrat na teden, medtem ko mladinci pri 14 ali 16 letih v Franciji, Angliji ali Rusiji trenirajo po šest do osem ur na dan. Mi si kljub infrastrukturi in razpoložljivim kadrom toliko kakovostnega treninga ne moremo privoščiti. Zato kar malce zanemarjamo vrhunske rezultate v mladinski kategoriji. Naš sistem temelji bolj na članskih rezultatih. Poglejte primer Mitje Petkovška, ki je začel bolje zoreti pri 20 letih. Računam, da bomo imeli leta 2020 solidno mladinsko ekipo, ki bo v ekipni konkurenci posegla po uvrstitvah do 16. mesta.
