Poglejmo, kdo so danes v prestolnici že zelo tipični blokovski prebivalci. Dvosobno stanovanje v pritličju je že nekaj let dom treh študentk. Lastnik je stanovanje kupil od dedičev, katerih starši so ga ugodno odkupili po Jazbinškovem zakonu, ga zasilno uredil, zdaj pa vsak mesec prihaja po približno eno minimalno plačo. Eno izmed deklet bi se rado preselilo na svoje s fantom, a vesta, da bosta zelo težko vsak mesec napraskala za polno najemnino in stroške. Tako on, ki je Ljubljančan, živi doma pri mami, ona pa v času podaljšanega absolventskega staža daje skoraj polovico zaslužka prek študentskega servisa za bivanje v sobi. Kaj pa bosta, ko bo konec študentskega statusa? Za zdaj upata, da bosta takrat skupaj imela za tržno najemnino, sicer pa jima ostane predvidoma začasna namestitev v njegovi srednješolski sobi.
V drugem nadstropju najdemo par, ki je že končal študij. On ima pogodbo za določen čas, ona dela prek podjemne pogodbe. Ne bi mogla najti bolj socialne najemodajalke, a ne vesta, kakšni so njeni načrti s stanovanjem. Ga bo preuredila in uporabljala sama, ga bo prodala ali ga bo še naprej oddajala? Bosta morala čez nekaj mesecev znova iskati streho nad glavo? Bosta takrat sploh še imela mesečni dohodek, od katerega bosta plačevala ljudem, ki jim je najemnina dobrodošel neobdavčeni prihodek? Resno razmišljata, da bi se zaradi visokih stroškov in negotovosti položaja vrnila v domači kraj, kjer imata še vedno prijavljeno stalno bivališče. Ker najemodajalci večinoma oddajajo stanovanja na črno, so doma prijavljeni tudi njuni prijatelji, sodelavci in znanci. Tudi študentke iz pritličja in soseda nad njima, ki jo je pri iskanju stanovanja zavrnilo kar 20 najemodajalcev. Želela je namreč pogodbo in prijavo stalnega bivališča, saj ve, da si bo le tako lahko v Ljubljani ustvarila družino.
Če se ozrete po svojem bloku in soseščini, je takšnih primerov mladih v takem ali drugačnem negotovem položaju premnogo; podatek, da 85 odstotkov mladih v Sloveniji živi pri starših, znova živi le na papirju. V realnosti si mladi najemniki z vsemi močmi ustvarjamo domove v tujih stanovanjih, naše stalno bivališče na papirju pa kaže na to, da v teh negotovih razmerah preprosto ne smemo pretrgati popkovine. Ne zaradi posojil, poroštva, hipoteke, dedovanja in podobnega, ampak zaradi vprašanj preživetja: kam, ko te najemodajalec nenadoma postavi pred vrata, ker ima drugačne načrte s svojo nepremičnino? Kam, ko nenadoma ni več denarja za plačilo najemnine?
Stanovanjski položaj nas mladih je danes močno odvisen od gmotnega položaja naših staršev. To morda niti ni takšna novost, je pa novo to, da so danes starši tisti, ki v resnici varujejo mlade odrasle pred brezdomstvom. In srečni smo tisti, ki sploh imamo varno zavetje. Prihodnje generacije bodo, če država ne bo prepoznala teh stisk kot resen problem, verjetno tudi brez tega.
