Avto je žena ustavila ob klančini, ki mi edina omogoča izstop, promet ni bil v ničemer oviran – ne vozilom, ne pešcem, ne kolesarjem, avto pa je tako ali tako označen z znakom invalida. Soproga je ravno izstopila, ko je vehementno prihrumel mestni redar z zahtevo po takojšnji odstranitvi avtomobila. Nikakršna pojasnila moje soproge, da bo potrebovala samo minutko za moj izstop, niso bila uslišana in postopek obdelave »kriminalnega delikventa« se je začel. Brez pozdrava, brez poslušanja argumentov in pojasnil, s položaja moči arogantno uveljavljanje svojih zahtev. Posnetek prizora si lahko ogledate v arhivu Studia City z dne 16. maja 2016.
Tudi prošnja za pomoč pri raztovoru 50 kilogramov težkega električnega invalidskega skuterja je bila ignorantsko preslišana. Tak odnos mestnega uslužbenca kaže na nerazumevanje opravljanja tega poklica, brez vsake empatije do nemočnega sočloveka invalida. Groza me je, kaj lahko pričakujemo, če se bodo, kot so nekatere zahteve v državnem zboru, redarji še oborožili. Potem Ljubljana ne bo več najlepše mesto na svetu, ampak najlepše mesto na »Divjem zahodu« in najbolj neprijazno do najranljivejših skupin, kot smo invalidi.
Dragi Zoran, bila sva dolgoletna sodelavca v Mercatorju, zato se dobro spominjam tvojih navodil o pravilnem odnosu do strank. Mestni redarji so tvoji sodelavci, meščani pa smo tvoje stranke in pričakujemo od njih tudi tak odnos. Ko so jemali to lekcijo, so tisti dan verjetno manjkali pri pouku. Glede na vse doživeto in videno pa imam občutek, da nekaterim te srčne kulture primanjkuje na vseh ravneh.
Uroš Gros, Krka
