Umetnina ni ljubezen na prvi pogled. Tezo francoskega sociologa vzgoje in kulture Pierra Bourdieuja je potrdila tudi prva slovenska empirična muzejsko-pedagoška raziskava o pomenu interpretacije v umetnostnem muzeju. V Moderni galeriji je izsledke raziskave predstavila umetnostna zgodovinarka in muzejska pedagoginja Rajka Bračun Sova. Po njenem ni dovolj, da muzeji zgolj postavijo neko umetnino na ogled, temveč mora priti med likovnim delom in gledalcem do srečanja. Da bi bilo to srečanje uspešno, so nujno potrebna kvalitetna interpretativna besedila oziroma vsaj opisi razstavljenih del, saj obiskovalci svojo estetsko izkušnjo konstruirajo tudi ob pomoči tovrstnih informacij.
Čustva ali znanje
Muzejskemu občinstvu v zadnjih letih tudi pri nas posvečamo vse več pozornosti, navsezadnje tudi obisk umetnostnih ustanov raste – le spomnimo se dobrega obiska razstave NSK v Moderni galeriji ali nad prenovo Narodne galerije navdušenih množic. Galerije in muzeji naj bi svojim obiskovalcem pomagali pri polnovrednem umetniškem doživetju ob ogledu kakšne od njihovih razstav.
Bračun-Sovova ob razstavi 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi v Moderni galeriji poroča predvsem o razlikah v recepciji umetnosti med strokovno in splošno javnostjo. »Strokovna javnost je sposobna bolj objektivnega doživljanja umetnosti, splošna publika je bolj pristranska, večkrat se čustveno vplete, saj opazovano delo hitro poveže s svojimi življenjskimi izkušnjami,« pove in za primer navede odziv obiskovalke, ki dela Zorana Mušiča iz serije Nismo poslednji s taboriščno motiviko ni želela gledati, češ da jo preveč prizadene, ali obiskovalca, ki v eni od abstrakcij brez naslova Toma Podgornika sploh ni videl umetnosti, ter druge gospe, ki se ji je zdelo, da Kapital kolektiva Irwin sodi bolj na lovsko razstavo kot v Moderno galerijo.
Strokovnjaki bodo seveda čutili estetski užitek tudi ob omenjenih delih, saj se pri doživljanju opirajo predvsem na svoje umetnostnozgodovinsko znanje, pove raziskovalka. V razumevanje razstave so pripravljeni vložiti več truda in jo tudi ponovno obiskati.
Informacija še ni interpretacija
»Samo informacija o naslovu dela in avtorju še ni interpretacija. Interpretacija je pravzaprav zgodba,« poudarja Bračun-Sovova, ko ugotavlja, da razstave v slovenskem prostoru, kot kaže, nagovarjajo predvsem strokovno publiko, ne večinske splošne. Vsaj na načelni ravni se s spodbujanjem dostopnosti umetnostnih muzejev strinja tudi naša kulturna politika, a vedno znova se izkaže, da muzeji v praksi vlagajo predvsem v prikaz: »Še vedno je pomembno zgolj obesiti umetnino na steno, četudi njene interpretacije ne najdemo nikjer.« V Narodni galeriji so dela opremili z QR-kodo, ki obiskovalcem omogoča, da si s pomočjo mobilnih telefonov preberejo več o razstavi, a tega starejši obiskovalci, ki spadajo med njeno najpogostejše občinstvo, praviloma ne znajo in verjetno niti nočejo uporabiti. V veliko primerih je zanje celo skromen pripis o naslovu dela in avtorju preprosto premajhen, da bi ga lahko dobro videli.
Ključno je, da z umetniško vzgojo začnem že v predšolski dobi. Posebnega truda muzejev in galerij – vsaj s pomočjo primernih, ne pretirano strokovnih spremnih besedil in avdionaprav – bodo morali biti v prihodnosti deležni tudi hendikepirani ali tuje govoreči obiskovalci slovenskih umetnostnih ustanov, nekaj optimizma pa obljublja tudi razvoj tehnike in pametnih telefonov, ki bodo nemara že kmalu omogočali individualizirane oglede galerij.
