V majhni kavarni v pritličju stavbe na naslovu Tabor 10 je včeraj dopoldne vrvelo. Prostor je bil skoraj povsem poln in za mizami so gospe kramljale ob srebanju kave. »Saj veste, o vsakodnevnih tegobah,« se na vprašanje, o čem teče beseda, skrivnostno zasmeje skupinica upokojenk, ki bivajo v taborski enoti Doma upokojencev Center.
Dom v osrčju soseske Tabor je vrata prvič odprl pred natanko petdesetimi leti. Preden pa so se v dom preselili prvi stanovalci, so takratnih 120 ležišč prvi preizkusili hokejisti, ki so moči merili na svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu, ki ga je marca 1966 gostila Ljubljana. Ker so nato prostori kmalu po odprtju postali pretesni za potrebe starostnikov v občini, so leta 1972 zgradili še prizidek, tri leta pozneje pa so prve stanovalce pozdravili še v novi enoti doma na Poljanah.
Včeraj so se v domu ob okroglem jubileju spomnili začetkov petdesetletne zgodovine, ko so z odprtjem prvega tovrstnega doma upokojencev v Ljubljani in šele drugega na območju tedanje Jugoslavije orali ledino na področju gerontologije – s slavnostno akademijo so se zahvalili stanovalcem in vsem, ki so pustili svoj pečat v petdesetletni zgodbi in ki danes v domu soustvarjajo prijetno sobivanje.
Stkejo se prijateljske vezi
Med tistimi, ki so se odločili, da se na jesen svojega življenja preselijo v dom upokojencev na Taboru, je tudi Vera Havliček. Ko je po smrti moža zgovorna Ljubljančanka ostala sama v velikem stanovanju, saj so se otroci že preselili na svoje, je sklenila, da se preseli v dom. Osem let je čakala na prosto mesto in ko so jo obvestili, da imajo zanjo prosto sobo na Taboru, s selitvijo ni odlašala. »Ko si starejši, težje opravljaš vsakodnevna opravila. Težko vzdržuješ čistočo in opravljaš fizična dela. Tukaj pa je nekdo, ki ti vsak dan očisti sobo, ki zate pripravi hrano in ki ti pomaga,« svoje odločitve tudi po sedmih letih bivanja v taborski enoti Doma upokojencev Center ne obžaluje Havličkova, a ob tem poudarja, da je pomembno, da se za bivanje v domu odločiš sam, saj se tako hitreje privadiš na novo okolje.
Kljub temu da je v pokoju, je vsakdan 85-letnice dodobra zapolnjen. »Ni nam dolgčas,« smeje prikima. Rada namreč ustvarja v majhni delavnici, ki so jo stanovalci poimenovali kar srce doma, prisluhne koncertu, ki ga pripravijo v domu, dokler si nedavno ni poškodovala rame, je kakšno veselo vižo kar sama zaigrala na harmoniko, z veseljem pa poklepeta tudi s sostanovalkami, s katerimi jo po letih bivanja v domu povezuje močna prijateljska vez. »Tukaj sem na primer spoznala gospo, ki ni imela lahkega življenja, a je krasen človek. Res sva se povezali,« pripoveduje Havličkova, ki še vedno ohranja stike tudi s sosedami iz bližnje Ilirske ulice, kjer je stanovala pred selitvijo v dom.
Potrebe starostnikov se spreminjajo
Za Havličkovo in preostale, ki v domu preživljajo jesen svojega življenja, je bil včeraj poseben dan. Na Taboru so se namreč s slavnostno akademijo in glasbenim programom spomnili petdesetletne zgodovine doma. V teh letih se je marsikaj spremenilo, je ob praznovanju okroglega jubileja povedala direktorica Doma upokojencev Center, Tabor - Poljane Jera Grobelnik in se pri tem ozrla na fotografije, ki so jih ob obletnici razstavili v prostorih doma in na katerih je ujet vsakodnevni utrip doma upokojencev v različnih obdobjih njegovega obstoja. »Če pogledate na stare fotografije, boste videli, da na njih stanovalci doma skoraj ne potrebujejo vozičkov ali hojc. Danes je drugače. Potrebe starostnikov se spreminjajo, mi pa skušamo tem spremembam kar najbolje slediti.«
