Toda videz vara, refleksija je cinična. Robocop 21. stoletja, popolni policist na ulicah leta 1987 še malce distopično prikazanega industrijskega velemesta, dandanes pa že povsem realno propadlega Detroita, je umetna inteligenca, ki odloča namesto človeka, a tako, da ta misli, da odloča on. Njegov filmski konstruktor (kolikor je to sploh še pravi pojem) pravi, da v vsakdanjem življenju človek vlada stroju, a ko se začne spopad, nadzor prevzame programje, človek pa je le »potnik«. In kdo je potem odgovoren? »Ko je stroj v bitki, sistem v človekove možgane pošlje signal, ki ga prepriča, da on počne to, kar v resnici počne računalnik. Človek misli, da odloča, vendar ne… To je utvara svobodne volje.«

Razlika med filmskima robocopoma režiserjev Paula Verhoevna in Joséja Padilhe je trideset let »cinične distance«. Medtem ko prvega filmskega umetnointeligenčnega policista na »osnovi človeka« preganjajo podobe iz njegovega »prejšnjega« človeškega življenja, je drugi človek le še toliko, kolikor mu to dopušča – pravzaprav spodbuja utvaro človeškosti – programje oziroma kolikor je to – ne več tako zelo oddaljenega leta 2028 – sploh še potrebno, da se ljudje sprijaznijo s pametnim humanoidnim policistom. Kolikor je to, nemara točneje, potrebno le zato, da z naslednjo generacijo ne bo več treba zbujati utvare svobodne volje.

Nekako takrat, ko je v kinodvorane prišel izpopolnjeni prvi popolni policist, je v kalifornijski Silicijevi dolini (kje pa drugje?) na pločnike zapeljal prvi resnični umetnointeligenčni, no, recimo mu stražnik. Na svojih majhnih kolesih se odtlej sprehaja med drugim po nakupovalni ulici v Palu Altu, sedežu številnih tehnoloških podjetij. Stražniku podjetja Knightscope je ime K5, podoben pa je R2D2 iz Vojne zvezd (in Daleku iz serije Dr. Who, pri nas najbrž manj znane televizijske nanizanke BBC): je nekakšna (približno poldrugi meter) velika in (dobrih 130 kilogramov) težka topovska granata, ki se ljudem in oviram na svoji poti izogiba približno tako kot gospodinjski robotski sesalnik, tako se gre tudi napolnit, ko so baterije pri koncu. K5 bere, analizira in v lastnem oblaku pomni avtomobilske registrske tablice, obraze in zvoke, neobičajne dogodke, denimo žvenket razbitega stekla, strele in podobno, sporoča neposredno v centralo, je na zvezi z drugimi robotskimi stražniki v bližini, ima pa tudi gumb, s katerim lahko ljudje v stiski sprožijo preplah na policiji.

O tem, ali je potreben poseg policije, K5 ne odloča in tudi ni oborožen (razen s predirljivim alarmom). Njegov, po marsičem kot kloniran, kitajski »bratranec« po imenu Anbot, predstavljen konec prejšnjega meseca, je glede tega na boljšem, saj ima nekaj električnemu paralizatorju podobnega (sredstvu za »umirjanje«, kakršnega si zelo želi tudi slovenska policija). Glede na uradni spremljevalni piar v kitajskem vladnem tisku ni nobenega dvoma: »Upravitelji robota lahko na daljavo sprožijo Anbotovo električno sredstvo za dušenje nemirov.« Anbota, doslej menda uspešno preizkušenega v »zaprti javnosti« vojašnic in vojaških letališč, so razvili na kitajski nacionalni univerzi za obrambo.

»Prepričan sem, da so roboti odlično nadomestilo za enolično in včasih nevarno delo, hkrati pa omogočajo ljudem, da se posvetijo dejavnostim, ki zahtevajo višjo raven razmišljanja, odločanja in načrtovanja,« pravi predsednik uprave ameriškega zasebnega podjetja Knightscope. Kar je na las podobno »posvetitvenim besedam« silicijevodolinskih gurujev v vseh drugih primerih promocije umetne inteligence in razlagi kitajskih državnih razvijalcev robotskega stroja za dušenje nemirov.

Brezvestni amoralni policist, ki ga ne pestijo človeški pomisleki, zadržki, čustva in razum, je nedvomno ultimativna želja sleherne avtoritarne oblasti. Od človeškega neskončno bolj učinkoviti policist, ki države ne stane praktično nič – robotskega stražnika K5 je mogoče najeti za sedem dolarjev na uro – oziroma neprimerljivo manj od človeškega, je brez dvoma ultimativna želja slehernega (desnega) libertarca. Razloga, da koristnega – amoralnega – in prijetnega – brezplačnega – ne bi združili, ni. Pa tudi ovir, ki bi jih hotela postaviti demokratična družba temu združevanju, za zdaj ni videti (navsezadnje demokracija potrebuje učinkovito zaščito pred terorizmom, kajne). K5 »poskusno« deluje v črno-sivi coni legalnosti – če za zdaj še ne ustvarja iluzije človekove »svobodne volje«, s svojimi vsevidnimi in vseslišnimi senzorji vsaj poustvarja utvaro človekove zasebnosti.

To, da sta K5 in Anbot videti prijazna in nepogrešljivo igrata na »pozitivni mem« prikupno piskajočega in človeku vdanega R2D2, najbrž ni golo naključje. Kot takšna pač nista strašljiva, temveč nasprotno – zato ni nič nenavadnega, da se hočejo mimoidoči s K5 fotografsko ovekovečiti. V prihodnji spomin na čase, ko še niso imeli pojma, da je to samo zametek pravega robocopa, ki bo človeku nekoč (leta 2028 ali že prej?) ukazal, naj se z njim nasmejan fotografira, ta pa bo prepričan, da se je tega domislil sam.