Vračanje k staremu, izvornemu, pozabljenemu je danes malodane splošni družbeni trend. A primorski vinarji že dolgo vedo, da se lahko čez planke prodre le z lokalnimi posebnostmi. Brici so že pred dvajsetimi leti spravili na višjo raven rebulo in nesrečno preimenovani tokaj, Vipavci so pospešili promocijo zelena in pinele, Kraševci pa so ugotovili, da imajo poleg terana tudi vitovsko grganjo. Zdaj smo dočakali še prvo samostojno polnitev pokalce oziroma črne rebule, sorte, za katero se domneva, da je bila v Goriških brdih prisotna že v srednjem veku.
Pri nas je pokalco pred petimi leti prvi zasadil vipavski vinar Primož Lavrenčič s Posestva Burja in jo skupaj z modro frankinjo in refoškom dodal v rdečo zvrst reddo. A Aleksij Erzetič, ki prihaja iz rojstne vasi rebule, iz Višnjevika v Goriških brdih, je prvi v Sloveniji na mizo postavil steklenico pokalce kot samostojnega sortnega vina.
Sorto je rešil italijanski vinar
Pokalca naj bi svoje nenavadno ime dobila po prepoznavnem poku, ki ga zaslišimo, ko v ustih stremo grozdno jagodo. Od tod tudi njeno furlansko ime sclopetin, pri čemer številni pisci navajajo, da gre za prevod slovenskega izraza. V Italiji pa se sorta v glavnem trži pod imenom schioppettino. Prav Italijani oziroma naši zamejski vinarji so tudi zaslužni, da je pokalca kot sorta sploh preživela.
Medtem ko jo pisni viri omenjajo skozi celo 19. stoletje, je po drugi svetovni vojni – tako na italijanski strani kot pri nas – skoraj povsem izginila iz vinogradov. Pred popolnim izginotjem jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja rešil vinar Paolo Rapuzzi, ko je obnavljal vinograde pod Matajurjem, in sklenil, da bo vzgajal samo avtohtone sorte. Izbral je rebulo, pikolit in verduc med belimi ter refošk in pokalco med rdečimi sortami. Toda kje najti pokalco? »Našel jo je na slovenski strani meje, v Golem Brdu ob mejni reki Idriji (italijansko Judrio), kjer še danes obstaja ta rahlo zapuščeni vinograd. Ko je rozge peljal čez mejo, se je carinikom zlagal, da pripravlja žar in potrebuje dračje za podkuriti,« je z nevsakdanjo zgodbo postregel enogastronomski publicist Toni Gomišček. A dobronamernih laži s tem še ni bilo konec: ker sorta ni bila zapisana v pravilniku priporočenih ali dovoljenih sort, trsnica v italijanskem Rauscedu seveda ne bi smela razmnožiti cepljenk pokalce, zato so jo lažno deklarirali kot refošk. »Čez nekaj let je posadil 3500 trsov lažnega refoška, a počasi se je razvedelo, da ima dva vinograda pokalce. Če takrat ugledni vinski pisci ne bi stopili skupaj in podprli Rapuzzijevih prizadevanj, bi kmetijski inšpektorji vinograd zaplenili in trse uničili. Tako pa je na koncu prejel celo nagrado, ker je pred pozabo rešil staro vinsko sorto,« je pojasnil Gomišček.
Starši so doma v Golem Brdu
Leta 1977, ko je opravil prvo trgatev, je Rapuzzi v hipu zaslovel, kmalu zatem pa tudi njegovi sledilci, predvsem zamejci iz skrajnega vzhodnega dela Beneške Slovenije, ki so most čez reko Idrijo v Prapotnem (italijansko Prepotto) poimenovali ponte dello schioppettino, torej most pokalce. Vinarji v tej obmejni vasi, ki deli Brda in Beneško Slovenijo, vsaki dve leti pripravijo tudi festival pokalce. Letos naj bi prvič poskusili tudi tisto iz matice.
Zanimivo je, da sta vinarja Aleksij in njegov sin Andrej Erzetič cepiče za svojih prvih 7000 trsov, ki sta jih posadila pred štirimi leti, prav tako kot Rapuzzi dobila v starem vinogradu v Golem Brdu, kjer sta – kot se je izrazil Gomišček – doma oče in mati sodobne pokalce. In kakšna je pokalca, ki so jo splavili Erzetičevi? Čeprav gre za enega najzahtevnejših letnikov (2014), je vino v ustih polno in uravnoteženo, pečat pa dajejo nevsakdanji tanini, ki jih nismo vajeni pri dominantnih rdečih sortah. »Trte so zasajene na eni najvišjih leg v Brdih, na 300 metrih nadmorske višine, tako da smo kljub počasnemu dozorevanju in dežju lahko zavoljo konstantnih vetrov s trgatvijo čakali do oktobra. Vino je potem eno leto zorelo v rabljenih barikih in velikih hrastovih sodih. Lanski letnik pa bomo pustili v sodih nekoliko dlje, da se bodo tanini še bolj zmehčali,« je povedal Andrej Erzetič. Čeprav je pokalca primerna tudi za daljše zorenje v sodih, se bodo Erzetičevi držali principa »svežega in sadnega vina«, le ob boljših letnikih nameravajo s pokalco napolniti tudi amfore. Letos bodo Erzetičevi to staro sorto zasadili še na dveh hektarih, kar pomeni, da bodo v prihodnje pridelali 20.000 steklenic črne rebule na leto.
