Dejstvo, da je večina trenutno pišočih gledaliških kritikov ženskega spola, drži. Na žalost bi lahko rekli, da je prej kot kakšna načrtna feministična agenda feminizacija tega »poklica« posledica statusne degradacije in prekarizacije tovrstnega dela, ki samostojno praktično nobeni od njih ne omogoča preživetja. Po večini gre celo za osebe, mlajše od štirideset let, ki si tak način dela (še) lahko privoščijo. Ali pa, resnici na ljubo, druge izbire nimajo. Bolj pa preseneča dejstvo, kako naenkrat celotna »scena«, od moderatorjev pogovorov, avtorjev, dramaturgov do umetnikov (vseh spolov), ponavljajoče in vedno znova pejorativno in docela paternalistično uporablja kategorijo »kritičarke«, da bi označili ta fenomen. Kar naenkrat namreč »politično korektno« slovnično spolno nenevtralno določilo zvaja posameznice na šovinistično stereotipizirane hibe njenega spola. Tega si v primeru, da bi šlo za večinoma moške kritike, sploh ne moremo predstavljati. Niti tega z danimi pravili slovenščine, po katerih je moški spol pač nevtralen, ni mogoče recipročno izpeljati. Hkrati nobena od teh »kritičark« nikoli ni omenjena z imenom, ki je kratko malo zradirano, kot bi ji bila že z golo omembo imena dana prevelika kredibilnost. S tem hkrati seveda ni nikoli neposredno pozvana v javno razpravo. Ob vsem tem pa je jasno, o kom je govor, saj je »kritičarke« mogoče prešteti na prste ene roke in vsak lahko ugotovi, katera je prizadela svoje »kritike«.
Zdi se mi, da je skrajni čas, da bi »zdravorazumske« šovinizme zamenjali za branje simptomov krize kritike iz strukturnih pogojev, ki otežujejo njen razvoj in zmanjšujejo vidnost. Nespoštovanje do ljudi, ki pišejo o gledališču, namreč neogibno vodi tudi do upada kredibilnosti same umetniške prakse. Vsi smo namreč v istem čolnu, ki hočeš nočeš tone. To miselnost bi morali prvi posvojiti ravno gledališki akterji sami.
