O gostilni, ki je tistihdob menda nosila številko 19, je pisal že pisatelj Janez Jalen, v svojem delu Vozarji, češ da so vanjo prav radi zahajali vozarji, saj je bila lokacija priljubljena postaja voz, poimenovanih parizarji, s katerimi so prevažali moko, sladkor, sol, krmo in še mnogo drugega, že za časa Ilirskih provinc, ker je čez tedanje Črnuče vodila cesta do Trsta v eno smer in do Dunaja v drugo.
To je bila torej furmanska gostilna, v kateri so prevozniki dobili skoraj vse, tako oskrbo za svoje konje in vozove kakor tudi kaj slastnega za pod zob, tudi prespali so lahko v gostilni, ki je že takrat imela prenočišča. Takrat je bila ta gostilna daleč naokoli znana pod imenom Birtova hiša. Takrat je bilo v Črnučah kar nekaj gostiln: Pri Majerju (v Likmanovi graščini, poznejša Mavričeva hiša, zdaj Dunajska 338), Pri Kačarju, Pri Gameljčanu, Pri Alešu, Pri Ukač, Pri Kovaču.
Na vhodnem portalu gostilne Rogovilc je vklesana letnica 1896, to pa zategadelj, ker je takratni lastnik, krčmar in župan Ivan Vilfan, ravno tistega leta stavbo gostilniško temeljito obnovil. Takrat so županovali najbogatejši krajani, poleg že omenjenega Vilfana so bolj znani še Kačarjevi in Čibaškovi. Glavna cesta, tudi že omenjena, je bila v današnjo lokacijo prestavljena leta 1938. So pa Črnuče v času prve svetovne vojne zaradi kuge, lakote in vojnih grozot izgubile kar precej življa, kateremu so sokrajanke in sokrajani postavili spomenik pred obnovljeno cerkvijo, kjer je še dandanašnji. Po tej vojni so otroci revnejših ljudi odhajali v mesto za zaslužkom, nekateri celo pri rosnih 14 letih.
Neža Pečar in Ivan Vilfan sta imela tri otroke, med njimi tudi hčerko Antonijo, ki se je poročila z banom Natlačenom (in tudi vse dedovala!). Ta dva sta imela tri otroke: Marijo, Marka in Antona, pa so po drugi svetovni moriji vsi pobegnili v tujino in gostilna je bila nacionalizirana, a je vseeno ostala središče črnuškega dogajanja. Vodili so jo različni upravniki. Starejši ljudje še danes pomnijo upravnika Hrovatiča, ki jo je vodil kar 27 let. Pod takratno Gostinsko podjetje so spadali še gostilni Stadion in Bežigrajski hram, pa bifeja Šibenik in Rašica, vse na razdalji Stadion–Črnuče.
Pri Rogovilcu so prirejali najrazličnejše zabave in veselice. Po osamosvojitvi so gostilno leta 1996 vrnili dedičem, oni pa so jo nemudoma dali v najem takratni direktorici Elizabeti Šmarčan, ki je prišla v gostinske vode iz službovanja pri policiji. In če smo že pri vodi: malokdo ve, da se v kleti te dobre stare slovenske gostilne, v kleti z izredno debelim zidovjem skriva najgloblji vodnjak črnuški, v katerem je tudi danes živa voda!
Šmarčanova je gostilno kasneje tudi odkupila. Zdaj ima roko nad Rogovilcem kitajski upravnik, ki pa za čuda sledi njenemu slovesu dobre stare slovenske kulinarike, kateri kuharski mojster Boris Bračko vedno znova dodaja kaj novega in vrhunskega. Na tem mestu nikakor ne smem pozabiti nadprijaznega upravnika Žige Okorna, človeka, ki še kako dobro ve, kako se gostilništvu streže. Okorn zna povedati, kako je bilo nedolgo tega, ko je kitajski lastnik v gostilni gostil celotno osebje kitajske ambasade, ki je proslavljalo jubilej kitajske vojske. Varnostne zahteve gostov, tiste protokolarne, so bile izredno zahtevne in najrazličnejši izvedenci, z vojaško policijo na čelu, so kar nekaj dni prej izvajali najrazličnejše preglede, tako da so krajanke in krajani mislili, da gre za vojno napoved, ne pa za preprost obisk sicer visokih gostov.
Gostilna resnično slovi po dobri hrani. Ponudijo vam krožnik domače kamre, ki je sestavljen iz pršuta, pancete, suhe klobase in nanoškega sira. Nadalje prleško tunko, juničji karpačo na marinirani rukoli in v posteljici iz parmezana, hobotnico v solati s paradižnikom češnjevcem in črnimi olivami. Postrežejo vam tudi z jurčkovo ali govejo juho, zapečenimi domačimi štruklji Rogovilčeve mame, ajdovo kašo z jurčki in kislo smetano, popečeno polento s hobotnico in rožmarinom pa z marinirano, na žaru pečeno svežo zelenjavo. In že je tu kup rižot: s pršutom, treviškim radičem in rdečim vinom, z morskimi sadeži (na belo ali na rdeče!), s špraglji in parmezanovo skorjico, z jurčkovo omako, ozaljšano s tartufi, s kraljevimi gamberi in bučkami. Potem so tu še testenine: carbonara, z bolonjsko omako, s sušenim paradižnikom, hobotnico in porom, z govejimi pramenci, tartufato in šparglji. Dobijo se klasične pečenke, tudi ocvrti piščanec pa vampi takisto. Pa smo »prijedli« do glavnih jedi: tagliata na rukoli z grana padanom in popečenim krompirjem, svinjska ribica z jurčkovo omako in skutinimi štruklji, puranji zrezek v zeliščni omaki, s šparglji in domačimi štruklji (glej recept!), telečji file v pršutovem ovoju, z žajbljem in popečeno zelenjavo, s popečeno polento tudi, pa žar krožnik rogovilc. Tudi ribe vam pripravijo: file kovača na žaru s popečeno zelenjavo in krompirjem, file postrvi z blitvo in krompirjem, morski list na žaru s porom in popečenim krompirjem in še hobotnico na žaru s popečeno polento in ratatujem. Solat je, kolikor si jih srce poželi, najrazličnejših, tudi resnično velikansko izbiro pic imajo. Seveda pa vas »dotolčejo« s sladicami: čokoladni mus s tartufovim medom ali sezonskim prelivom, tiramisu s smetano, grajska grmada, panakota s sezonskim prelivom ali karamelo, gratinirani skutini štruklji s pehtranom, cimetov sladoled z bučnim oljem in semeni, palačinke z marmelado, nutello ali orehi, pa še jabolčni zavitek ali sladoled z vročim prelivom. Ni, da ni!
Ko k vsemu božanskemu, pravkar navedenemu, dodamo še vrhunski nabor vrhunskega vinovja in prav tako pestro izbiro žganjic, da o pivu in brezalkoholni ponudbi niti ne izgubljam besed, potem lahko mirne duše zapišem, da je pri Rogovilcu resnično veselje jesti in piti in se nasploh – veseliti. Rogovilški junaki, ostanite tako vrhunski, kot ste bili do zdaj, pa bo na Zemlji, še posebno pa pri vas, tuzemski – raj! Nikarte popuščati!
