V času festivala jugoslovanskega filma v Pulju, pripoveduje igralec Velimir Bata Živojinović v dokumentarnem filmu Mile Turajić Cinema komunisto, je bil Josip Broz Tito zmeraj na Brionih, kjer si je ogledal vse tekmovalne filme, še preden jih je videla festivalska žirija, v Pulj pa je poslal svojega osebnega kinooperaterja Aleksandra Konstantinovića - Leko, ki so ga vsi mrzlično spraševali, kaj je bilo Titu všeč. Bati Živojinoviću lahko verjamemo, da je bil med Titovimi najbolj priljubljenimi igralci, saj ga v arhivskem posnetku vidimo med gosti, ki jih je Tito sprejel po končanem festivalu. V zvezi s tem obiskom pa Bata pove tole anekdoto. Tito je hotel od njega slišati nekaj vicev o sebi, toda Bata je opazil, da se mu približuje mikrofonska palica, in je Titu rekel, da mu ne bo povedal nobenega vica, ker bi ga lahko zaprli. Tito ga je brž pomiril: »V tej državi lahko samo jaz zapiram.«
Ta film iz leta 2012 je pokojno državo Jugoslavijo želel prikazati kot »filmsko« deželo s »filmskim« predsednikom in si za to izbral tri priče: Titovega osebnega kinooperaterja Aleksandra Konstantinovića, ki s svojim dnevnikom dokazuje, da je Titu v njegovi rezidenci zavrtel 200 do 300 filmov na leto (in bog ne daj, da bi ponovno pokazal kakšen film, ki ga je Tito že videl: »Leka, to smo gledali že pred petimi leti.«), Veljka Bulajića, režiserja Bitke na Neretvi, edinega zares jugoslovanskega filma, in Velimirja Bate Živojinovića, srbskega igralca, ki je bil nič manj kot ikona jugoslovanskega, vsekakor pa partizanskega filma. Bata Živojinović je umrl v nedeljo, star 82 let. Že v Jugoslaviji je bil rekorder po številu vlog (približno 300), ki jih je odigral v filmih skoraj vseh jugoslovanskih režiserjev, v zadnjih 25 letih pa je nastopil še v približno 30 srbskih filmih.
Na Kitajskem ga častijo skoraj kot narodnega junaka
Bata je znal biti hladen, mrk in nevaren kot Lino Ventura, ukazovalen, očetovski in suveren kot John Wayne, a se je lahko izkazal tudi v tako karikaturni vlogi, kot je tista v Grlićevem filmu V žrelu življenja (1984), kjer je Štefico naprej razveselil z napovedjo celonočnih posteljnih užitkov, a je v postelji takoj zaspal. Če bi Japonci videli film Aleksandra Petrovića Tri (1965), bi v Bati videli Tošira Mifuneja, o samem filmu pa bi tako in tako mislili, da ga je režiral Akira Kurosava. Če ga ne poznajo Japonci, pa Bato poznajo Kitajci. Ne le poznajo, na Kitajskem ga častijo skoraj kot narodnega junaka. Res je, da so na Kitajskem imeli radi že prvega Kekca, a najbrž samo otroci, toda to, kar se je tam dogajalo s filmom bosanskega režiserja Hajrudina Krvavca Valter brani Sarajevo (1972), je že mejilo na čudež. Film o sarajevskem ilegalcu med drugo svetovno vojno, Vladimirju Periću z vzdevkom Valter, je na Kitajskem postal tako popularen, da ga na televiziji še vedno prikazujejo vsaj enkrat na leto. Velja za enega najbolj gledanih filmov vseh časov – v štirih desetletjih naj bi ga videla že milijarda Kitajcev. Torej nič čudnega, da so Bato Živojinovića, ki je igral Valterja, vsakič, ko je obiskal Kitajsko, pričakali z rdečo preprogo.
Bata Živojinović je že pred filmom Valter brani Sarajevo nastopal v filmih na temo narodnoosvobodilnega boja, a avro »partizanskega Johna Wayna« si je pridobil zlasti z vlogami v partizanskih filmih v 70. letih prejšnjega stoletja. Toda partizanske like je odigral že skoraj rutinsko, medtem ko je v vlogah četnikov in nemških oficirjev pokazal več imaginacije, morda tudi zato, da bi jih naredil bolj prepričljive kot negativce. Kot da bi vedel za Hitchcockovo pravilo, da je film lahko odvisen od »dobrega« negativca. V 80. letih je Bata že postal neke vrste tržna znamka, a četudi film z njim ni vselej kaj pridobil, zaradi njega zanesljivo ni bil slabši.
Po razpadu Jugoslavije zajadral v politiko
Velimir Bata Živojinović (rojen 5. junija 1933 v Jagodini) je diplomiral na beograjski gledališki akademiji in filmsko kariero začel v 50. letih – samo v drugi polovici tega desetletja je nastopil v enajstih filmih, med drugim v Vlaku brez voznega reda (1959). V 60. letih je ustvaril nekaj res dobrih vlog, zlasti tisto v filmu Živojina Pavlovića Sovražnik (1965): Bata igra grafičnega delavca Slobodana, ki ima zloveščega dvojnika, temu pa s sleparijami uspeva vse tisto, kar idealističnemu in o socializmu prepričanemu delavcu spodleti, pri čemer je razvidno, da Slobodanova »shizofrenija« zrcali razdvojenost jugoslovanske družbe. Bata je igral v dveh vlogah tudi v Štigličevem filmu Povest o dobrih ljudeh (1975), toda to je bilo vsaj tako zgrešeno kot njegova vloga v Pretnarjevi Lažnivki (1965).
Po razpadu Jugoslavije se je Bata Živojinović tudi politično udejstvoval: glasno je zagovarjal velikosrbsko idejo Slobodana Miloševića, bil je poslanec Socialistične stranke Srbije in predsedniški kandidat te stranke na predsedniških volitvah 2002.
