Ozadje naslovnega junaka Audiard poda zelo hitro. V uvodni sekvenci vidimo goreča trupla Tamilskih tigrov, preživeli borci, med katerimi je tudi Dheepan (Antonythasan Jesuthasan), pa se poskušajo v civilnih oblačilih zliti s preostalo šrilanško populacijo. Kot pripadnik uporniškega gibanja seveda ne more računati na politični azil v Evropi, zato v begunskem taborišču dobi novo identiteto (nov potni list) in novo »družino«. Njegova »žena« tako postane mlada Yalini (Kalieaswari Srinivasan), ki želi k sestrični v Veliko Britanijo, njuna »hčerka« pa devetletna sirota Illayaal (Claudine Vinasithamby).
Njihova prva postaja je Francija, ki seveda ni obljubljena dežela, zato mora Dheepan svojo novonastalo družino preživljati z delom na črno, se izmikati policiji in čakati na dovoljenje za delo. Ko mu socialna služba končno najde delo in stanovanje, se mora trojica preseliti v pariško predmestje, ki se sicer imenuje Travnik (Le Pre), vendar je kraj idiličen zgolj po imenu, saj gre v resnici za razsuto betonsko džunglo, kjer pravila pišejo kriminalne združbe. Kljub temu se Dheepan hitro znajde, službo si najde tudi Yalini, Illayaal pa začne hoditi v šolo. Za kratek trenutek se celo zdi, da jim bo uspelo najti nekaj, kar bo vsaj približek normalnega življenja, vendar je ta občutek samo bežen. Hitro se namreč začnejo kopičiti težave, ki jih povzroča okolica, prav tako pa postajajo vedno bolj očitne razlike znotraj trojice, saj ima vsak od njih svoje načrte, želje in potrebe.
Audiard njihove zgodbe gradi počasi in zanesljivo, k avtentičnosti pa gotovo prispeva tudi dejstvo, da je glavni igralec Antonythasan Jesuthasan izkusil podobno usodo kot Dheepan in da skoraj polovica scenarija (ki ga je Audiard napisal s Thomasom Bidegainom in Noéjem Debréjem) temelji na njegovi zgodbi. Skupaj z indijsko igralko Srinivasanovo prepričljivo poustvarita osebi, ki gresta skozi različne faze sprejemanja in odklanjanja neugodnih situacij. Skozi različne stopnje pa gre tudi njun odnos, ki je enkrat hladen, drugič toplejši, ves čas se zdi zgolj začasen; šele grožnja od zunaj je tista, ki ju dokončno prisili, da začneta delovati kot družina.
Nekoliko presenetljivo pa je prav ta prisila od zunaj tudi tista točka, na kateri je Audiard ritem in atmosfero filma povsem spremenil, saj je film končal na način, ki se ga ne bi branile niti najbolj generične hollywoodske kriminalke. Čeprav tovrsten režijski prijem v Audiardovi filmografiji ni nič nenavadnega, bi tokrat že sam način, na katerega je uvodoma zastavil Dheepanovo zgodbo, zahteval drugačno režijsko odločitev. Naslovnemu junaku je s filmom tako sicer dal »ime, obraz, telo in misli«, vendar je njegovo kompleksno in aktualno zgodbo s takim koncem, na žalost, tudi razvodenel.
