Tesno bo, zelo tesno, previdno napovedujejo poznavalci, in zadnje televizijsko soočenje obeh kandidatov pred nedeljskim drugim krogom avstrijskih predsedniških volitev ni olajšalo izbire. Svobodnjaški zmagovalec prvega kroga pred štirimi tedni Norbert Hofer in zeleni Alexander Van der Bellen sta bila v studiu javne televizije v četrtek zvečer zelo zadržana in skrbna pri izbiri besed. Povsem drugače kot nekaj dni prej, ko sta se na zasebni televizijski mreži v pogovoru brez moderatorja obkladala z različnimi vzdevki, si očitala nerazumevanje predsedniške funkcije in najbolj perečih problemov ter izmenjala nekaj krepkih globoko pod pasom.
Politična polarizacija
S četrtkovo vljudnostjo in zadržanostjo kot da sta oba hotela popraviti vtis, da v bistvu noben izmed njiju ni zrel za vlogo vrhovne moralne in politične avtoritete v državi, kakršnega so lahko dobili gledalci njunega nemoderiranega medsebojnega besednega klofutanja. Mnogi so bili ob tem presenečeni predvsem zato, ker si je Van der Bellen, običajno do roba dolgočasnosti umirjeni 72-letni profesor ekonomije, dovolil spustiti se na Hoferjevo popadljivo raven. A to ne priča le o tem, kakšne težave ima – vselej in povsod – sredinska politika v soočenju z desnim populizmom, pač pa tudi o tem, kako zelo in naglo se v tem okviru polarizira Avstrija.
Politologi so si v tem pogledu edini. Prvi krog predsedniških volitev, ki jih je v nasprotju z javnomnenjskimi anketami (teh pred drugim krogom ne objavljajo) prepričljivo dobil desni populist Hofer, kandidata obeh vladnih strank pa sta povsem pogorela, so bile volitve iz protesta, frustracije, razočaranja, jeze in obupa nad impotentno politiko, pravzaprav nad odsotnostjo politike kot upravljanja z javnimi zadevami. Od takrat se je za Avstrijo, navajeno predvidljivih in počasnih sprememb, zgodilo veliko. Kancler Werner Faymann je odstopil, zamenjal ga je menedžerski novinec v politiki, ne več rosno mlad, a s svežim nastopom, odločnimi besedami in tudi razmeroma jasno (socialdemokratsko) opredelitvijo. In povrhu tega je Christian Kern nemudoma zamenjal polovico svojega dela ministrskega kabineta.
Odločanje protislovnih večin
To bi utegnilo, se zadržano strinjajo poznavalci, koristiti Van der Bellenu. Nekaj zraka iz balona nezadovoljstva je namreč Kern gotovo izpustil oziroma, kot pravijo najbolj previdni, Hofer bi gotovo raje videl, če Faymann ne bi odstopil. V nedeljo bosta tako odločali dve protislovni in hkrati deloma prekrivajoči se večini: večina nezadovoljnih (med katerimi na več glasov lahko računa Hofer) in večina, ki ne mara svobodnjakov (nanjo računa Van der Bellen). Ker pa se utegne zgoditi, da se bo v igri znašla še tretja, namreč večina nevolilcev, je izid po mnenju politologov skrajno nepredvidljiv.
Noben izmed nedeljskih tekmecev ni dobil uradne podpore v prvem krogu izpadlih kandidatov oziroma vladnih strank. Socialdemokrati niso prepričani, da ne bi njihova podpora Van der Bellenu bolj koristila Hoferju (poimensko pa so se, s Kernom na čelu, izrekli za zelenega kandidata), prav tako so zgolj »osebno« za Van der Bellena mnogi konservativci. Tudi tretjeuvrščena po prvem krogu Irmgard Griss, ki je protestne glasove nabirala predvsem med meščanskimi volilci, je le posredno dala vedeti, da bo sama tokrat glasovala za Van der Bellena. or
