»Plus rodi plus, nasilje pa rodi nasilje,« je prepričana Teja Kuk, ki vidi svoje poslanstvo v družbenih spremembah. Najprej sta z Zimbabvejcem Maxom Zimanijem ustanovila Zavod Global, nato pa sta v okviru tega zasnovala še projekt za izboljšanje zaposlitvenih možnosti migrantov. Ta je zaživel pod imenom Skuhna. »Ideja je v principu moja, vendar sem si vse skupaj zamislila v veliko manjšem obsegu,« se nasmeje, ko se spomni, kako je gospodu, ki jim je pomagal s tehnološkimi rešitvami, vztrajno zatrjevala, da to ne bo restavracija. Nato pa je spontano nekje na poti od debelega fascikla papirjev leta 2012 Skuhna postala prava restavracija, kjer gosta z avtentičnimi jedmi zapeljejo vsak dan drugam – od Indije, Nigerije, Zimbabveja prek Irana do Maroka in Tunizije.
A čeprav je sprva kazalo, da to ne bo tako velik projekt, sta tako Teja kot Max verjela vanj. Tako zelo, da je ona pustila službo v vrtcu in posvetila sta se izključno svojemu zavodu in Skuhni. »Ta projekt ne bi bil takšen, kot je, če ne bi bilo naju obeh. Jaz bi recimo hitro imela gradove v oblakih, Max pa bi zidal samo na tleh, na koncu pa nastane nekaj vmes,« pove o njunem plodnem sodelovanju. Ne pozabi pa omeniti niti številnih prostovoljcev, ki so se jim pridružili predvsem prek zavoda Voluntariat in pomagali prenoviti prostor, ter Luksa, ki je zasnoval njihovo prepoznavno podobo. »Imeli smo veliko srečo. To ni delo posameznika, vsak je pustil tukaj svoj pečat in to dela Skuhno originalno.«
Samo malo je treba
Mamica treh otrok sicer odločno pravi, da nikakor ne bi šla še enkrat skozi prve faze postavljanja Skuhne, saj je bilo to res zahtevno delo, toda hkrati ne bi mogla biti ponosnejša na svoj projekt. »Vedno so se me dotaknile zgodbe ljudi, ki padejo v neko okolje, kjer jim je onemogočeno, da zaživijo. A tako malo je treba, da oseba zaživi. Kaj vse bi lahko naredili z denarjem, ki je šel za žico,« ne more mimo življenjskih krivic, ki se dogajajo migrantom. Nekateri so šele v Skuhni dobili prvo delo, čeprav so v Sloveniji že deset let. Drugi imajo visoko izobrazbo, a ne morejo do službe. Diplomirana socialna delavka na to gleda tudi z materinskega vidika: »Vsaka oseba ima potencial. Vse, kar potrebuje, je malo podpore. Saj je enako z otroki: jih bomo spodbujali, da znajo, zmorejo, ali jim bomo vcepljali v glavo, da so neumni in manjvredni?«
Cilja Skuhne sta že od vsega začetka dva: povečanje možnosti zaposlitve migrantov in gradnja dobrih odnosov med ljudi iz različnih kultur, za uresničitev pa so izbrali podjetniško pot. »Videli smo, da so tuje kuhinje Slovencem zanimive in da lahko tako prek pozitivne izkušnje spoznavajo tuje kulture. Največja prednost pa je, da sta obe strani aktivni v tem procesu,« pojasnjuje Kukova. Priznava, da je imela prej izkušnje samo s pomivanjem posode iz študentskih časov, sicer pa sta se z Maxom gostinstva lotila precej na slepo. Toda uspelo jima je tudi po zaslugi začetne finančne podpore ministrstva za delo in sodelavcev, predvsem pa Oma Raja iz Indije, ki je zaradi svojih kuharskih izkušenj iz domovine prevzel vodenje kuhinje.
Varno zavetje
Že po prvi novinarski konferenci so v Skuhni dobili prva naročila za catering, s čimer so si zagotovili dovolj denarja, da so kupili krožnike in takšne stvari, ki jih vsaka restavracija potrebuje. Odziv je bil tako nad njenimi pričakovanji, vendar Skuhna še vedno ni toliko na zeleni veji, da njene pobudnice ne bi bilo strah, ali bo preživela. Eno leto so že brez subvencij, najemnina je tržna, stroški pa visoki.
»Pravzaprav je vsa podpora, ki jo potrebujemo, da ljudje pridejo k nam na kosilo, na petkove večerje z zgodbami sveta, sobotne otroške delavnice, naročajo cateringe,« vabi Kukova, ki se doslej v medijih ni izpostavljala. V prvem planu morajo biti migranti, pravi. Zanje naj bi bila restavracija na Trubarjevi cesti varna točka, kjer se lahko postavijo na noge in kamor se lahko vedno vrnejo, če jim ne uspe drugje. Vsak, ki se jim pridruži za krajše ali daljše obdobje, pa jih tudi obogati s svojim znanjem in pogledom na svet.
