Po šlamastiki, ki jo je povzročila jezljiva Julijana Bizjak, smo zdaj dobili spravljivega, komunikativnega Toneta Peršaka. To se je po vseh sporih zdelo že dovolj za zadovoljstvo. Tisti, ki Peršaka spremljamo že desetletja, na tej ali oni funkciji znotraj kulture, se te blage nature ravno tako zavedamo, a v spominu nam je tudi to, da smo ob njegovih dolgih izvajanjih večinoma dremali, vedoč, da je pri njem od besed do dejanj (sprememb) dolga, neprehodna pot. In da dve leti, kolikor ima v najboljšem primeru pred seboj ta vlada, v življenju tega 69-letnega maratonca ne pomenita veliko.

Še nekaj stvari je, ki me delajo skeptično ob njegovem imenovanju, in to je v prvi vrsti dejstvo, da je bil pomemben člen, državni sekretar dosedanje ministrice (pri čemer se v nasprotju s politično higieno ni hotel odreči politični funkciji v občini). Nismo ga namreč slišali protestirati zoper njeno oranje, je pa res pred meseci napovedal odstop – a iz osebnih razlogov. Ki ga potem, očitno spet iz osebnih razlogov, ni uresničil. Je bil Peršak takrat taktik in se je distanciral, ko je JBM že gorelo pod petami, računajoč na sedanji veliki met? To bomo zelo preprosto preverili že jutri, ko bo jasno, kakšna bo njegova nova posadka. Če pusti na položaju Biserko Močnik, direktorico direktorata za ustvarjalnost, avtorico najspornejših potez tega ministrstva, potem bo jasno, da smo po Julijani dobili le novo Julijano v mehki različici.

Kot najhujši problem je Peršak ob kandidaturi izpostavil finančnega, s čimer se jasno vsi strinjamo. Toda ko je ob tem omenil zlato fiskalno pravilo, je bilo treba zastriči z ušesi: kako, prosim? Kaj ima zlato pravilo opraviti z razrezom proračuna? Kultura ne zahteva prekoračitve, zahteva, kar so ji zadnje tri vlade odvzele in dale drugim resorjem. Nas torej Peršak zavaja, ker se boji, da ga bo Mramor poklopil, ali pa ne ve? In kaj od tega je slabše?

Ko je te dni govoril o kulturnem modelu, za katerega tudi vrabci menijo, da zahteva posodobitev, se je ravno tako zatekel k čudnemu argumentiranju. Naštel je Jančarja, Šalamuna, Flisarja, Debeljaka, Vojnovića in Pandurja (same prijatelje, od tega tri pokojne, nobene umetnice) in ob njihovi uspešnosti pomodroval: »Zakaj spremeniti kulturni model, če daje odlične rezultate?« Sveta pomagavka, res. Tako smo torej spet v devetnajstem stoletju, v katerem je kulturni model tudi dajal odlične rezultate: Prešerna, Koseskega, Cankarja, Kobilčevo. Novi minister očitno ne razume niti tega, da je model horizontala, ki omogoča delovanje kulture s sistemskim zagotavljanjem razmer in spodbud, da pa seveda ne more garantirati umetniških presežkov, ki so v rokah sil, ki jih noben minister ne more poklicati po telefonu.