Pred državnim zborom je kot novi, 14. minister za kulturo (če upoštevamo tudi Andreja Capudra, ki je še nosil naziv republiški sekretar za kulturo) v samostojni Sloveniji prisegel Tone Peršak, ki so ga poslanci potrdili z 51 glasovi za in 12 proti. Peršak bo na tem ministrstvu dobesedno zgolj zamenjal stolček oziroma pisarno: na mesto ministra se seli z mesta državnega sekretarja v kabinetu prejšnje ministrice Julijane Bizjak Mlakar. Prav temu so bili v razpravi namenjeni glavni pomisleki poslancev: bojazni, da bo Peršak na ministrstvu za kulturo pomenil kontinuiteto dosedanje politike, in dejstvu, da ni ustrezno pojasnil, zakaj je pred meseci napovedal odstop z mesta sekretarja, ki pa ga potem ni udejanjil.
Premier Miro Cerar od bodočega ministra pričakuje odločno ukrepanje v smeri nujnih in evropsko primerljivih sistemskih sprememb, ki bi omogočile ustrezno raven avtonomije v kulturi. Kulturna politika namreč po osamosvojitvi večjih sprememb in potrebnih prilagoditev novim družbenim, političnim in gospodarskim okoliščinam ni doživela. Pri tem je Cerar spomnil, da spremembe kulturnega modela predvideva tudi koalicijska pogodba. Cerar od Peršaka pričakuje, da se bo še posebno posvečal tesnejšemu medresorskemu povezovanju, sodelovanju z lokalnimi skupnostmi ter krepitvi dialoga z deležniki, posebno z nevladnim sektorjem.
Podpora z velikimi dvomi
Z izjemo SDS so Peršaku odločno ali vsaj načelno podporo izrekle vse poslanske skupine, predvsem zaradi njegovih izkušenj v kulturi in politiki. Predvsem iz vrst DeSUS in SMC prihaja najbolj odločno prepričanje, da bo Peršak kulturno politiko popolnoma osvežil. V poslanski skupini DeSUS, v katere kvoto sodi Peršak, menijo, da je kontinuiteta dobra, saj je seznanjen z delom ministrstva: ohrani lahko, kar je dobro, in odpravi, kar je slabo. Iz SMC so ga spomnili, da mu tudi pri sistemskih spremembah ne bo treba na novo odkrivati tople vode, saj ima nekaj predlogov temeljitih reform že v predalih. Poslanka Anita Koleša ga je spodbudila s tem, da je med kulturniki visoka raven konsenza, da razprave v kulturi ne smejo biti le na temo vsakoletne razdelitve proračuna.
Spet drugi so odkrito podvomili, da Peršaku izkušnje zagotavljajo uspešno delo v vlogi ministra, in bodo zadovoljni že, če bo zaveze iz koalicijske pogodbe vsaj začel izvajati. Anji Bah Žibert iz SDS se Peršakova »esejistična predstavitev« na matičnem odboru ni zdela prepričljiva. Meni, da je menjava na položaju ministra za kulturo ena najbolj problematičnih, saj je Bizjak-Mlakarjeva prva ministrica, ki je morala oditi zaradi zakonitega ravnanja. Opozorila je, da se Peršak na odboru za kulturo ni opredelil glede vprašanja, ali je ministrica ravnala prav, ko je sledila strokovnim mnenjem in se ni vdala pritiskom premierja.
Skeptični so bili tudi v Združeni levici, kjer je Violeta Tomić opozorila na širši kontekst: Peršak bo minister v Cerarjevi ekipi, ki po njenem vodi za kulturo in druge družbene podsisteme škodljive politike. Pomisleki so se porodili tudi ob dejstvu, da sodi Peršak ponovno v kvoto upokojenske stranke, ki se je v preteklosti s SMC zapletala v nesoglasja.
