Svetost slačilnice: Poseganje v zasebno v športu nima več mej

Metafora za ekipo

V medijih slačilnica nastopa kot metafora za ekipo. Kot na primer: »Slačilnica je razdeljena«, »Za neuspeh je kriva slačilnica«, »Slačilnica ne živi«, »Slačilnica verjame«, »Spremembe v slačilnici«, »Slačilnica je sod smodnika« ali »Slačilnica se ne obremenjuje«.

O slačilnici se v »starih časih« ni toliko govorilo. Ko je jugoslovanska nogometna reprezentanca leta 1974 po fenomenalno odigranem predtekmovanju v nadaljevanju pogorela, je bilo to precej šokantno in nepojasnljivo. Dandanes kroži kot osrednja razlaga, da naj bi vzdušje v ekipi padlo, ker naj bi selektor Miljanić v času predtekmovanja prodal nekaj igralcev v tuje klube in je ljubosumje med igralci porušilo vzdušje. »Ni šlo za to. Hoteli smo denar. V predtekmovanju nas niso plačali. Na tekmo z ZRN je potem prišel Tito. Miljanić je šel do njega in izposloval denar, ko smo dobili plačano, smo se pa raztepli po trgovinah in vsega je bilo konec,« danes razlaga Brane Oblak, član tiste superekipe, ki je uvodno tekmo s svetovnimi prvaki Brazilci odigrala 0:0 in dala misliti, da gre lahko zelo daleč. A o tem se tedaj ni pisalo. Igralci hočejo denar? V socializmu? Ej, nemara še danes obstajajo ljudje, ki tako informacijo razumejo kot zlobno kleveto.

Tako kot je slovenska nogometna reprezentanca počila leta 2002 v Koreji, ko smo lahko izvedeli za pikantne dialoge med Zahovićem in Katancem, ni popustila nobena jugoslovanska ekipa oziroma slačilnica. Pa ni šlo samo za večjo neprepustnost slačilnice nekoč, ampak za nasploh drugačne okoliščine. V socializmu je slačilnica lažje hranila skrivnosti. Drug zgleden primer je košarkarska afera z olimpijskih iger leta 1972. Šele v zadnjih letih, sploh pa ob nastanku filma Postali bomo svetovni prvaki, ki se ukvarja s svetovnim košarkarskim prvenstvom leta 1970 v Ljubljani, smo lahko izvedeli, zakaj je Ljubodrag Simonović po olimpijskih igrah v Münchnu prenehal igrati za jugoslovansko reprezentanco. To, da je Jugoslavija na turnirju izgubila proti Portoriku, katerega igralci so bili dopingirani, je bilo sicer jasno ves čas, prav tako tudi, da Simonović ni hotel igrati turnirja naprej. No, za to, da je nameravala turnir protestno – ker Portorika niso suspendirali – zapustiti celotna jugoslovanska ekipa, a se je pod pritiskom vodstva potem večina reprezentance premislila, smo lahko izvedeli šele nedavno. Kot tudi, da naj bi največ iz vsega skupaj potegnil Borislav Stanković. Nekaj kasneje, leta 1976, je postal generalni sekretar FIBA in na funkciji ostal vse do leta 2002, kar pa v veliki meri sovpada tudi z največjimi uspehi jugoslovanske košarke. Vse to je jasno dandanes. Takrat pač ne.

Televizijske kamere ogrožajo trdnjavo

V socializmu nisi vedel, kateri igralec je s kom skregan. Športno zarotništvo je držalo, saj je imela »slačilnica« podporo kompletnega sistema. In lahko bi rekli, da je bil celoten športniški sistem ena sama velika molčeča slačilnica. Dandanes bi se Mateja Svet verjetno težje poslovila od smučanja tako nepojasnljivo, kot se je.

In primeri, kot je bil incident med Borisom Gorencem in Markom Tuškom na evropskem košarkarskem prvenstvu na Švedskem leta 2003, niso prihajali ven. No, tudi v tistem primeru smo celotno zgodbo slišali šele kasneje. Obnovimo. Na dan četrtfinalne tekme je Gorenc polil Tuška s kokakolo. In se ni opravičil. Potem sta se stepla. Tedanji selektor Slobodan Subotić je o incidentu spregovoril šele pet let kasneje. In med drugim povedal: »Šele takrat sem izvedel, da že več let ne govorita. Tega sploh nisem vedel.« Tudi mi ne. Zgolj bentili smo, ker meti naših niso šli v koš, in se čudili, kako to, ko pa so takšni talenti.

A to je »slačilnica«. Kompleten (ne)odnos ekipe z javnostjo. Kar se zgodi in izreče v slačilnici, ne gre v javnost. Nemalokrat tudi po zaslugi novinarjev. Ali veste, kdo od zlate slovenske nogometne generacije je bil najbolj obdarjen? Verjetno ne. Med drugim tudi zato, ker s kolegom tega nikdar nikjer nisva zapisala. Pa sva povsem mimogrede izvedela. Dan pred tekmo med Jugoslavijo in Slovenijo pred slačilnico na stadionu JLA.

No, dobra stara utrdba v vsakem primeru popušča. Ogrožajo jo televizijske kamere. Sani Bečirović, do nedavnega aktivni košarkar, dandanes pa pomočnik Saše Đorđevića na klopi grškega Panathinaikosa, pravi: »Zasebnosti danes ni več. Skoraj. Začelo se je v Ameriki. Letos smo imeli v našem klubu probleme, ker nismo spustili kamermanov v garderobo. A ekipa je za nas še vedno družina, slačilnica pa sveta. Novinar vstopa v naš odnos, ki nemalokrat ni primeren za javnost.« Enako velja za minute odmora pri košarki, ko trenerji razlagajo svojim igralcem taktiko. Dolgo časa so bile te minute neozvočene in gledalci nismo mogli slišati, kaj trener pripoveduje. Dandanes napotke trenerjev lahko slišimo vsi. Če seveda ne gre za Dušana Vujoševića, nekdanjega trenerja beograjskega Partizana, ki je imel navado snemalca pregnati oziroma prostor okoli rezervne klopi v času odmora zagraditi z rezervnimi igralci. V kolikor košarkarsko tekmo gledaš na TV Slovenija in jo prenaša kak starejši doajen, je to sicer nepotrebno, kajti reporter praviloma ne utihne, očitno misleč, da je bolj zanimiv od besed trenerja.

V vsakem primeru pa, kot pojasnjujejo na Košarkarski zvezi Slovenije, za to televizijsko prakso niti ni pravila: »V evropski košarki ni zapisanega pravila, ali lahko televizijske kamere spremljajo timeout ali ne. Zato jih večina spremlja, saj to gledalcem daje bolj intimen vpogled v ekipo. Trenerji s tem večinoma nimajo težav, včasih pa vseeno umaknejo mikrofon in kamero, ali pa se igralci postavijo pred kamero, da se ne vidi, kaj trener riše po tabli, saj je to del košarkarske strategije in taktike.«

Sani Bečirović v vsakem primeru misli, da so ozvočeni odmori nevšečnost: »Ob timeoutu ne bi smelo biti zadržkov, ker so emocije potencirane na pet tisoč. In tudi žaljivke so del naše komunikacije.« Pa se trenerji, ki jih kamere med minuto odmora snemajo, ne pritožujejo. Vsaj ne uradno. A »off the record« se znajo pritožiti, da jih ozvočeni odmori motijo, saj se morajo cenzurirati. Roman Lisac, dolgoletni direktor regionalne lige, pravi: »Nikdar ni bilo nobenega uradnega protesta trenerjev. Vsem je jasno, da to zahtevajo gledalci.«

Kultura voajerizma

Navzkrižnost interesov športa, da zadrži svojo intimo, in medijev, za katere je prav ta intima zanimiva, se je nedavno izkazala v primeru Marka Nikolića, nogometnega trenerja ljubljanske Olimpije, ko je na račun svojega igralca izrekel rasistično pripombo. Posnet je bil na klopi. Na svojem delovnem mestu. Kjer kamere nekoč prav tako niso bile prisotne, dandanes pa so. In lakota po tem je vse večja.

Zaradi kulture voajerizma, pravi Milan Hosta, filozof športa. »Ujeti kanček intime, kanček skrivnega dogovora, vse bolj postaja del velike tržne mašinerije športa. Vse je že razčarano, vsemu se da postaviti ceno in nič ni več sveto. Tudi športne garderobe vse bolj na stežaj odpirajo vrata medijem, ki športno predstavo z igrišča vse bolj pogosto začinijo z metodami resničnostnih šovov. S tem pa športnikom jemljejo tisto ključno polje prehoda, kjer se iz človeka prelevijo v športnika. Ta ritual spremembe (rites de passage), ki se zgodi v garderobi, je torej ogrožen, in s tem je ogrožena tudi magičnost športa.«

Ko gre za magičnost, je razmislek Hoste nemara na mestu. V sami osnovi znajo biti garderobe zelo neglamurozni prostori. Sploh hokejske, ki ob obilici opreme delujejo kot kaotična vojaška spalnica, potem ko se je četa vrnila z deževnega terena. Da ne omenjamo vonjev. Kdor je bil kdaj v stari Hali Tivoli in se spominja kombinacije vonjav gumiranega tepiha, ki je omogočal hojo v drsalkah po hodniku, ter vonjav iz garderobe, ve, o čem govorimo. Neopisljivo. In še vedno se ga da zavohati. Hala Tivoli se ne more nikdar do konca prezračiti.

V garderobi je lahko še tak šampion neglamurozen. To je prostor, kjer lahko skloni glavo. Besni na soigralca. Tudi zajoka. Uničen, zmatran, krvav, slinast, zlomljen, v krčih, pobruhan, nezmagovit ali pač neartikulirano vesel oziroma živalski. Tudi zato velja garderoba za posvečen prostor. Prostor, kjer je nastopajoči sam. Brez staršev, partnerja, prijateljev, novinarjev. Zgolj s kolegi, ki delijo isto usodo. In od tod tudi zaveza molka.

Korespondenca, kakršno sta imela nedavno Zahović in Ibraimi, je torej vsaj nespodobna v točki, da je sploh prišla ven. A po svoje je nepresenetljiva za naše kraje, kjer se (uspešen ali dovolj jezen) posameznik kaj hitro povzdigne nad institucijo, nad sistem in pripadajoče konvencije. Ob že omenjenih primerih se lahko spomnimo vsaj še večno napetih odnosov med Tino Maze in smučarsko zvezo, kot tudi incidenta Lovše-Kocijančič.

Surova emocija

»Pri zavezi molčečnosti gre za ohranjanje dostojanstva,« pravi Igor Lukšič. K nekdanjemu šolsko-športnemu ministru in politologu smo se odpravili zaradi suma, da je stabilnost slačilnic odvisna tudi od obče državljanske in politične kulture. Da so kršitve kodeksa povezljive z občim odnosom do institucij. Ki pri nas ni ravno zgleden. Povzdigovanje posameznikovih partikularnih kapric nad obče norme je nenazadnje del folklore. Tudi politične. Kajti: na koga edinega je lahko spomnil Janez Janša, ko se ga je obtoževalo nespoštovanja sodišča? In na koga edinega je lahko spomnil Vojislav Šešelj, ko je zasmehoval sodišče v Haagu? Jah, na nikogar drugega kot na izhodiščnega heroja te prakse, torej Josipa B. Tita, ki je na bombaškem procesu izjavil: »Ne priznavam tega sodišča.«

Moč sistema je v naših krajih pregovorno šibka. »Moč sistema je tolikšna, kolikor je ponotranjena v človeku,« nadaljuje Lukšič in navaja primer starega komunista: »Pred tremi leti mi je kot prvemu, in zdi se mi, da tudi edinemu, povedal, da je bil deležen ostrega partijskega ukrepa pred štiridesetimi leti, ko je kot član politbiroja Zveze komunistov zastavil svoje ime za človeka, ki se danes hvali, da je bil žrtev partije. A žrtev je bil pravzaprav on, a je bil štirideset let tiho! Nekateri ljudje o nekaterih zadevah ne govorijo. Z zavezo molčečnosti ohranjamo človeško dostojanstvo. Ne izdajamo podatkov, ki rušijo dostojanstvo ljudi. Zato obstajajo kodeksi. Če človek nima dostojanstva, pomanjkanje tega gradnika v svoji osebnosti nadomešča z govorjenjem o drugih, z ambicijo, da bi povzdignil samega sebe.«

A dostojanstvo oziroma nedostojanstvo je za medije zelo zanimivo. Joe Danneman, glavni urednik športa na Fox TV, pravi: »Kar naredi intervju po tekmi dober, je surova emocija velike zmage ali poraza. Če ima igralec čas, da se stušira in preobleče, ima tudi čas, da premisli, oblikuje odgovore, in izgubi emocije. Dobre emocije delajo dobro TV.«

Dannemanov citat je del razprave, ki je lani potekala v ZDA, kjer so novinarji že dolgo tudi v garderobah. A oktobra lani se je zgodil incident. Varnostnik na vratih garderobe NFL-ekipe Indianapolis Colts trem reporterkam ni dovolil vstopa v garderobo. V javnosti se je razvnela razprava o enakopravnosti spolov. V ZDA je namreč športna novinarka prvič poročala iz garderobe davnega leta 1975! No, deset dni zatem se je zgodil drug incident. Igralci Bengalsov iz Cincinnatija (takisto NFL) so, medtem ko je njihov soigralec dajal intervju v slačilnici, v ozadju paradirali goli. Zdi se, da niti ne slučajno. In? Ena od idej je, da bi se pristop v slačilnice dejansko omejil za vse novinarje.

A obči trend vdiranja javnosti v zasebnost športnikov se bo bržkone nadaljeval. Ideja, da bi v angleški premier nogometni ligi kamere lahko vstopale v slačilnico, tli že nekaj let. Šefi lige se za zdaj še zmorejo otepati, a pritisk plačnikov TV-pravic je vse večji. In na nedavno končanem finalnem turnirju košarkarske evro lige so bili s kamerami opremljeni sodniki. Ideja je jasna. Športne tekme spremeniti v resničnostni šov, v katerem akterjem ne bo ostala nikakršna intima.