Odnos do Slovenske vojske po 25 letih: Razlika med politiki in državniki

***

Predsednik Republike Slovenije in vrhovni poveljnik obrambnih sil gospod Borut Pahor je pred tedni javnost seznanil z dejstvom, da je bila pripravljenost Slovenske vojske (SV) v letu 2015 za izvajanje predpisanih nalog v kriznih razmerah in vojni ocenjena z nezadostno oceno, za izvajanje nalog v miru pa z zadostno oceno. To je najnižja ocena pripravljenosti SV doslej, čeprav sta že oceni za leti 2013 in 2014 nakazovali očiten negativni trend njene pripravljenosti. S strokovnega zornega kota to ni presenetljivo, ker se v zadnjih treh letih neusmiljeno kleščenje obrambnega proračuna ni končalo. Negativne učinke tovrstne finančne nestabilnosti bi lahko vsaj deloma ublažili stabilnost in kontinuiteta na področju strateškega vodenja, vendar smo bili tudi na kadrovskem področju priča zelo turbulentnemu obdobju. Od začetka padanja obrambnega proračuna v letu 2009 se je zamenjalo kar nekaj predsednikov vlad (Pahor, Janša, Bratušek in sedaj Cerar), ministrov za obrambo (Jelušič, Hojs, Jakič, Veber, Židan in sedaj Katič) ter trije načelniki GŠSV (Šteiner, Božič in sedaj Osterman).

Medtem ko ocena pripravljenosti ni presenetljiva, presenečajo odzivi na pogumno seznanitev javnosti z dejanskim stanjem v SV. Del javnosti se je odzval z zamero in zanikanjem problema, del politike pa delno z zanikanjem, predvsem pa z begom od problema. Vlada namreč vojski ni namenila dodatnih 46 milijonov evrov za najnujnejše ukrepe, s katerimi bi vsaj za silo stabilizirali kritično stanje, čeprav sta ministrica za obrambo in načelnik generalštaba zahtevo po dodatnem denarju podkrepila z jasnimi argumenti.

Zanikanje in beg sta znana kot dva glavna nekonstruktivna odziva na probleme.

Zamera in zanikanje v delu javnosti

Zanikanje v delu javnosti je verjetno izhajalo predvsem iz presenečenja in hkratne jeze, da smo glede (ne)pripravljenosti SV padli tako nizko. Razumem predvsem jezo nekdanjih visokih častnikov Teritorialne obrambe (TO) in SV, ker mnoge od njih osebno poznam, saj sem jih kot rezervni častnik v letih 1986–2002 spremljal pri predani in zanosni izgradnji najprej TO in kasneje SV ter pri osamosvojitvenih prizadevanjih in preizkušnjah.

Po uspešni uporabi oborožene sile novonastale slovenske države v osamosvojitveni vojni se je jasna politična podpora razvoju TO in kasneje SV ohranjala vse do sprejema Slovenije v Nato. Na tej točki je začela politična podpora slabeti, usodno pa se je prelomilo ob finančni krizi in gospodarski recesiji, ko je začel obrambni proračun strmo padati. Politika je SV sicer še zmogla namenjati sladke besede, ampak v družbeni realnosti na koncu štejejo samo (ne)dodeljeni finančni viri.

Z vstopom Slovenije v Nato so mnogi politiki povsem napačno razumeli, da so odvezani pristojnosti in odgovornosti za razvoj vojaških zmogljivosti. Vojska je bila v njihovem dojemanju vse manj pomembna in vse večje breme, saj smo vendar v Natu, ki naj bi nam sam od sebe in mimo nas zagotavljal vojaško varnost. Preračunljivo so izpostavljali predvsem 5. člen Severnoatlantske pogodbe o kolektivni obrambi na račun 3. člena. Slednji določa: »Za učinkovitejše doseganje ciljev te pogodbe bodo pogodbenice z nenehno in učinkovito samopomočjo ter vzajemno pomočjo vsaka zase in skupaj vzdrževale in razvijale svojo individualno in kolektivno sposobnost upreti se oboroženemu napadu.« To, da je citirano besedilo 3. člena umeščeno pred 5. člen, ni naključje. Kot ni naključje, da je samopomoč omenjena pred vzajemno pomočjo ter individualna sposobnost upreti se pred kolektivno. Obveznosti so namreč v odgovorni politiki vedno pred pravicami in ugodnostmi, z razumevanjem česar pa imamo v Sloveniji pogosto že kar pregovorne težave.

Razlika med državniki in mnogimi politiki je ravno v tem, da je državnik prepričan, da pripada Državi, mnogi politiki pa mislijo, da Država pripada njim. Zato nekateri politiki mislijo, da lahko samovoljno, mimo volje državljanov, odločajo tudi o (ne)razvoju in celo (ne)obstoju tako vitalnih državnih institucij, kot je vojska.

Sporočilo gospoda Boruta Pahorja o (ne)pripravljenosti Slovenske vojske je bilo pri nekaterih nekdanjih pripadnikih TO in SV sprejeto z zamero, ker se je obdobje izrazitega kleščenja obrambnega proračuna začelo takrat, ko je bil sedanji vrhovni poveljnik predsednik vlade. Tega ni mogoče zanikati, a je predsednik sam javno priznal svojo zmoto in sedaj se vztrajno in odločno trudi, da bi aktualna izvršilna oblast ravnala drugače. Zato je gospodu Pahorju pač treba priznati, da se je v zadnjih letih na področju odnosa do nacionalne varnosti in SV prelevil iz politika v državnika.

Zanikanje v delu javnosti in pri nekaterih nekdanjih pripadnikih TO in SV pa najbrž izhaja iz zelo bolečega spoznanja, da Slovenska vojska po 25 letih ne bi bila več sposobna tistega, česar je bila sposobna TO v obdobju osamosvajanja in kasneje desetletje in pol tudi SV. Ali vse skupaj pomeni, da je bil ves njihov čas, vsa njihova energija, vse, kar so desetletja vlagali v izgradnjo slovenske vojaške organizacije in stroke, zaman? Ne, ni bilo zaman, je pa res, da se s tovrstno nacionalno dediščino ravna skrajno nespoštljivo. Kot že kdaj poprej. Ker je preveč slovenskih politikov samo politikov, ne pa državnikov, ki znajo vešče uporabljati instrumente nacionalne moči.

Instrumenti nacionalne moči

Tradicionalno razumevanje instrumentov nacionalne moči razlikuje vojaško, ekonomsko in diplomatsko moč. Kasneje jim je bila kot četrta oblika dodana še informacijska moč. Kljub temu samo z njimi ni mogoče opisati in razumeti položaja in vloge posameznih držav v mednarodni skupnosti. Zato je smiselno, da pri vrednotenju celovite nacionalne moči obravnavamo širši nabor naslednjih deset instrumentov nacionalne moči – diplomatsko, informacijsko, vojaško, ekonomsko, sociokulturno oziroma ideološko, moralno, naravne vire, geostrateški položaj, velikost populacije in kakovost populacije.

Hans Morgenthau, priznani znanstvenik in praktik s področja mednarodne politike, je zapisal, da vojaška moč podeli drugim instrumentom nacionalne moči resničen pomen za skupno moč države. Vojaška moč mora namreč podpirati izvajanje zunanje politike, ki je najširši okvir vseh ostalih politik neke države, uspeh tovrstne podpore pa je odvisen od obsega in kakovosti vojske, vodstva vojske in modernosti vojaške oborožitve in opreme (Morgenthau, 1995: 220), na kratko od pripravljenosti vojske za izvedbo predpisanih nalog.

Skupna nacionalna moč ni seštevek, ampak je zmnožek moči posameznih instrumentov. Glede na oceno (ne)pripravljenosti SV, s katero nas je seznanil vrhovni poveljnik, lahko zaključimo, da je skupna nacionalna moč Slovenije majhna, posledično pa so prepoznavnost, ugled, vpliv in prestiž RS v mednarodni skupnosti zelo omejeni. Mnogih politikov to niti ne zanima in ne skrbi, državniki pa se globoko zamislijo in preudarno ukrepajo.

Zanikanje in beg od problema v delu politike

Po dramatični oceni o (ne)pripravljenosti SV se je dogajalo marsikaj in hkrati se dejansko (še?) ni zgodilo nič zares vsebinskega. Razen obravnav problematike (ne)pripravljenosti SV v odboru za obrambo in na izredni seji državnega zbora, ki pa nista postregli niti z minimalno usklajeno politično platformo za reševanje problema. Na nujni seji se nista sestala niti vlada niti svet za nacionalno varnost. V oddaji Tarča je ministrica za obrambo razumljivo resignirano seznanila javnost z dejstvom, da SV ne bo dobila zahtevanih 46 milijonov evrov za odpravo najnujnejših primanjkljajev na področju opremljanja in usposabljanja. Če si pomagamo s primerjavo iz gradbeništva, je s stavbo SV marsikaj narobe, vključno s statiko, ampak teh 46 milijonov evrov bi bilo nujno potrebnih samo za sanacijo počene vodovodne cevi in zamašenega odtočnega jaška. Brez te nujne investicije bo celotno stanje v SV samo še bistveno slabše.

Strinjamo se z vrhovnim poveljnikom – pred celovito sanacijo je treba izdelati celovito analizo stanja in iz nje izhajajoča akcijski načrt kratkoročnih korektivnih ukrepov in načrt razvojnih ukrepov. Že potekajoči strateški pregled obrambe bo v nekaj mesecih ponudil prvi načrt, za drugega bo potrebno nekoliko več časa in energije. Ampak, če takoj ne ustavimo zamakanja, se nam vse skupaj v nekaj mesecih lahko tudi podre, tudi po manj črnem scenariju pa bo sanacija še vedno bistveno daljša in dražja, kot bi bila sicer!

Ob tem bi bilo ponovno smiselno opozoriti, da na področju nacionalne varnosti in izgradnje obrambnih in vojaških zmogljivosti čas ni kategorija, ki bi jo lahko poljubno skrajševali, pa četudi bi v to vložili nadčloveške napore in neomejene finance. Izgradnja obrambnih in vojaških zmogljivosti je proces z zelo togo časovno logiko. Zato je upanje na lahkotno nadomeščanje zaostankov pri izgradnji obrambnih in vojaških zmogljivosti takrat, ko bi jih dejansko potrebovali, nerealno in neracionalno. Glede na doslej zelo prizanesljivo statistiko človeških izgub pri delovanju SV in prakso večine drugih držav v Zavezništvu smo z vsakim dnem bliže izstavitvi znatnega računa v krvi. Z vsakim dnem odlašanja dodatnega financiranja SV bo ta račun večji, ker se mu prištevajo vse višje zamudne obresti. Mnogim politikom je morda vseeno, državnikom nikoli!

Mnogi politiki so osredotočeni na kratkoročne politične interese in cikle, ki jih definirajo naslednje volitve, izgradnja robustnih in vzdržljivih obrambnih in vojaških zmogljivosti pa je nasprotno dolgoročen proces. S kratkoročnostjo je povezana tudi želja po všečnosti, populizmu, ko se mnogi politiki izogibajo nujnih, a v javnosti nepriljubljenih ukrepov, predvsem davčno-finančnih. Razumemo, državna malha je skoraj prazna, ampak zakaj je ne praznimo bolj uravnoteženo? SV je bila zaradi ukrepov uravnoteženja javnih financ najbolj na udaru, zakaj se uravnoteževanje bolj ne uravnoteži tudi med ministrstvi? Zadnji primer je, da vlada za SV ni našla 46 milijonov evrov, je pa v proračunskih sredstvih našla dodaten denar za investicije v prometno infrastrukturo. Ob tem je tudi všečno razglasila, da ne bo uvedla bencinskega centa. Seveda, tudi prometna infrastruktura je zelo pomembna in težko je prelivati sredstva iz cestne v železniško blagajno, a na koncu dneva je proračunska malha enotno polna ali prazna. Bolj je prazna, tudi zaradi všečnega odstopa od uvedbe nepremičninskega davka. Je že tako, večina politikov dela predvsem tisto, s čimer ugajajo, državniki tudi tisto, kar morajo, čeprav to državljanom morda sploh ni všeč!

Državniki za razliko od mnogih politikov razumejo in demonstrirajo vrednost dane besede, posebej v mednarodnih odnosih. Če nekaj ne samo obljubiš, ampak se k temu zavežeš skozi Natov proces iskanja za vse sprejemljivega konsenza, potem je neizpolnjevanje tovrstne zaveze še toliko bolj nesprejemljivo. Ne glede na to, da te zaveze nekdo ni sprejel osebno, ali je ni sprejela njegova stranka ali njegova vlada, ker je bil takrat v opoziciji ali še ni bil v politiki – sprejela jo je država Slovenija. Na področju zagotavljanja ustreznega deleža BDP za obrambne potrebe ter izgradnje obrambnih in vojaških zmogljivosti v Natu je Slovenija sčasoma žal postala modelni primer, kako naj se ne bi ravnalo pri izpolnjevanju tovrstnih zavez. Takšen manko temeljne poštenosti in dostojanstva, ki v vsakem zavezništvu zapovedujeta uravnoteženo delitev bremen in tveganj, je sramoten. Posebej zato, ker Nato izpolnjuje svoj del dogovora vsak dan, saj določene članice Zavezništva stalno varujejo naš zračni prostor in s tem nimamo posebnih stroškov.

Od osamosvojitve je preteklo že 25 let, kar pomeni, da je naša država po zahodnih standardih doživela iniciacijo v odraslost že pred sedmimi leti. Kljub temu se nekateri mnenjski voditelji in politiki še vedno obnašajo kot uporniški najstniki in niso pripravljeni prevzeti bremena odgovornosti. S tem je najbrž povezan tudi njihov zelo zadržan, celo odklonilen odnos do vojske. Svojo protivojaško paradigmo so razvili že v mladostniškem obdobju ob razpadanju bivše zvezne države, ko je bilo nasprotovanje obveščevalnim službam, policiji in vojski pogosto razumljeno kot vrlina ali celo kot herojstvo. Kasneje kot da so spregledali, da je tisto državno tvorbo nadomestila nova, osamosvojena Slovenija, z lastnimi nacionalnimi interesi, ki jih morajo učinkovito ščititi in braniti lastne obveščevalne službe, policija in vojska. Zato ohranjanja protivojaškega refleksa pri nekaterih slovenskih mnenjskih voditeljih in politikih nikakor ni mogoče imeti za vrlino.

V realnosti mednarodne skupnosti zares delujeta samo sposobnost odvračanja in projekcije nacionalne moči, po potrebi tudi vojaške sile. Pri tem se ni treba fokusirati na iskanje in vrednotenje potencialnih nasprotnikov, ampak predvsem na identificiranje lastnih vrednot in interesov. V tem kontekstu je treba razvijati takšni nacionalno moč in vojaško silo, da smo z njima sposobni zavarovati in obraniti lastne vrednote in interese ne glede na potencialnega nasprotnika. Medtem ko se mnogi politiki pri razvoju in financiranju nacionalnovarnostnega sistema in vojske praviloma omejujejo na konkretne varnostne grožnje in tveganja, državniki razumejo univerzalnost namena in uporabnosti vojske, tudi za podporo drugim državnim organom in sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Ker je vojska še vedno ena od ključnih državotvornih institucij, se ob tolikšnem in tako izrazitem nasprotovanju vojski zastavlja vprašanje, kaj se dogaja z našo ambicijo lastne države. Vsaj za zdaj so vojske namreč še vedno ključni instrument nacionalne moči, s katerim si vse nacionalne države zagotavljajo uresničevanje in obrambo svojih nacionalnih interesov, zahodne demokracije tudi prek vzajemnega sistema kolektivne obrambe in skupnega zagotavljanja miru, varnosti in stabilnosti v svetu.

Četudi nekateri tega nočejo priznati, je zmogljiva in z zavezniki povezljiva Slovenska vojska ključnega pomena za Republiko Slovenijo v mednarodni skupnosti. Slovenija spada med majhne države, vendar ni nujno, da se sprijaznimo z defetistično miselnostjo nekaterih politikov, da smo hkrati tudi šibka majhna država. Državniki vedo, da v mednarodni skupnosti ni pomembna samo absolutna, ampak šteje tudi relativna moč. To pomeni, da nikoli sicer ne bomo svetovni prvaki v težki kategoriji, lahko pa smo zelo uspešni ali celo prvaki v peresni kategoriji. To bi lahko bila tudi naša vizija glede skupne nacionalne moči Slovenije.

Sedem nujnih ukrepov

Uvodni Sunzijev izrek je jasen – tudi trenutna odsotnost ali oddaljenost varnostnih tveganj in groženj nas ne odvezuje dolžnosti, da smo na soočenje z njimi ustrezno pripravljeni. Vendar so v našem primeru vojaško konotirane varnostne grožnje dejansko vse bliže, vse bolj neposredne, vse bolj nevarne. Zato stanje (ne)pripravljenosti SV zahteva takojšnje, celovito in sistemsko ukrepanje, ne samo na vojaškem področju, ampak tudi v obrambnem in celotnem nacionalnovarnostnem sistemu.

Ker se mogoče izrek kitajskega modreca koga ne dotakne dovolj, si bomo dovolili poskusiti še s podobnim, ki ga pripisujejo Titu – »Živimo, kot da bo sto let mir, toda pripravljajmo se, kot da bo že jutri vojna.« Oba izreka opozarjata na smiselnost in nujnost pravočasnih in celovitih priprav na nepredvidljivo prihodnost. Na osebni ravni nam je takšna logika domača, ker vsi kupujemo avtomobile z raznoraznimi pasivnimi in aktivnimi varnostnimi sistemi, čeprav vsi računamo na to, da ne bomo zares udeleženi v prometni nesreči. Bistveno težje pa sprejemamo istovrstno logiko na ravni družbe in države, ko mnogi niso pripravljeni investirati dovolj niti v najnujnejše vojaške zmogljivosti države.

Slovenska vojska mora biti že na podlagi veljavnih normativnih in razvojno-usmerjevalnih dokumentov sposobna hkratno izvajati naslednje naloge: ob aktiviranju 5. člena zagotavljati napotitev in kontinuirano rotacijo dogovorjenih vojaških zmogljivosti, predvsem dveh bataljonskih bojnih skupin, za bojevanje v spopadu visoke intenzivnosti, ohranjati nujen obseg zmogljivosti na že potekajočih mednarodnih operacijah, podpirati ministrstvo za zunanje zadeve pri evakuaciji državljanov iz tujine, oblikovati brigadno bojno skupino za izvajanje vojaške obrambe na nacionalnem ozemlju, izvajati načrtovano naraščanje obsega in pripravljenosti SV skladno z operativnimi načrti in doktrino vojaške strateške rezerve, podpirati policijo pri varovanju državne meje in nevtralizaciji terorističnih skupin, zagotavljati okrepljeno varovanje lastne in ključne državne kritične infrastrukture ter podpirati sistem VNDN v primeru naravne ali druge nesreče večjih razsežnosti.

Ob upoštevanju izkušenj iz nedavne migrantske krize in z vidika prihodnjih varnostnih groženj in tveganj lahko upravičeno sklepamo, da bodo zahteve po obrambnih in vojaških zmogljivostih po najbolj skrajnem obrambno-vojaškem scenariju za Republiko Slovenijo v prihodnje samo še večje.

Ustreznejšo pripravljenost nujnih vojaških zmogljivosti RS je mogoče zagotoviti s smiselno kombinacijo naslednjih sedmih ukrepov.

Glede na alarmantno stanje (ne)pripravljenosti SV je treba takoj zagotoviti 46 milijonov evrov za odpravo najnujnejših primanjkljajev na področju opremljanja in usposabljanja, četudi bi se morala država dodatno zadolžiti. Ta dolg bi vrnili po uvedbi nepremičninskega davka, ki se mu v vsakem primeru ne bo mogoče izogniti – ko je nekaj nujno, se ne smemo omejevati z željo po všečnosti. Glede na zavzetost opozicije za ustreznejše financiranje nacionalnovarnostnega sistema bi bil takšen zakon sprejet z lahkoto, sploh če bi predvideval, da se točno določen del prihodka iz nepremičninskega davka tudi dolgoročno namenja prav za ustreznejše financiranje nacionalnovarnostnega sistema.

Skladno z zaključevanjem posameznih faz že potekajočega strateškega pregleda obrambe je treba spodbujati vzporedno strokovno, politično in javno razpravo s ciljem, da se oblikuje čim širši strokovni, politični in družbeni konsenz o obsegu, strukturi, organiziranosti, opremljenosti, usposabljanju in delovanju obrambnega sistema in SV. Vzpostaviti je treba obrambni sistem in SV, ki bosta v prvi vrsti po meri družbe in za potrebe države pri obrambi nacionalnih interesov v sistemu kolektivne obrambe.

Glede pomena sprejemanja pravičnega deleža ne samo bremen, ampak tudi tveganj v Natu in mednarodnih operacijah in misijah, moramo oblikovati zavezujoč politični in družbeni konsenz.

Z ustreznimi sistemskimi in plačnimi ukrepi ter delovnimi pogoji je treba za SV zagotoviti zadosten priliv dovolj kakovostnega kadra, hkrati pa bolj vešče upravljati kadrovske vire, kar vključuje tudi dostojen izhod iz vojaške službe.

Takoj je potreben odločen odmik od zgolj ekonometrično-računovodske proračunske politike, zaustaviti je treba še vedno padajoči trend deleža BDP, namenjenega za obrambo, srednjeročno pa zagotoviti njegovo predvidljivost in stabilnost nad 1,35 odstoka BDP, z dolgoročno ambicijo njegove postopne rasti proti 2 odstotkoma, kot izhaja iz sprejetih zavez v Natu.

Nadaljevati je treba proces profesionalizacije SV, ki nikoli ni povsem zaključen, predvsem spreminjanje normativne ureditve in drugih sistemskih pogojev, ki sedaj v marsičem predstavljajo zelo neprijazno okolje za delovanje poklicne vojske.

Zelo verjetno se v prihodnje ne bo mogoče izogniti dvotirnemu razvoju vojaških zmogljivosti RS. Na prvem tiru bomo zagotavljali še racionalnejši, selektivno usmerjen razvoj kapitalsko intenzivne poklicne vojske, ki bo vsaj sledila najsodobnejšim standardom, tudi npr. na področju kibernetskega delovanja. Hkrati bomo morali najbrž bolj prisluhniti državljanom, ki pričakujejo večjo vpetost dodatnih vojaških zmogljivosti v družbeno okolje. Nekateri na drugem tiru predlagajo oblikovanje Nacionalne garde, sam pa menim, da je tradicija nekdanje Teritorialne obrambe dovolj svetla, da jo lahko brez zadrege obudimo, seveda pod jasnim in ekskluzivnim patronatom države. Zato je prav, da se tudi v predlogu novega zakona o obrambi ohrani vojaško-teritorialna poveljstva, da se poleg pogodbene rezerve SV vzpostavi tudi neplačana prostovoljna rezerva, da se ponovno vzpostavi sistema izobraževanja in usposabljanja rezervnih častnikov in podčastnikov ter še kaj. Ko civilna družba državi ponuja pomoč pri zagotavljanju varnosti, je smiselno in prav, da država ponudbo sprejme. S koncem obveznega služenja vojaškega roka in obvezne rezerve sta bila sicer začasno, pa vendarle podrta pomembna mostova med družbo in vojsko. Zagovorniki prostovoljnega služenja vojaškega roka in vojaške strateške rezerve si vztrajno prizadevamo dograditi ta nadomestna mostova, vendar doslej nismo bili dovolj razumljeni in podprti niti v SV niti pri zadostnem številu politikov.

Pri oblikovanju ukrepov, ki bodo smiselno združevali tradicijo, sodobne izkušnje in inovativne rešitve, moramo ohranjati osebno in strokovno integriteto in ne podlegati skušnjavi po zbujanju pozornosti za vsako ceno. Za nekatere všečni pozivi k reinženiringu nacionalnovarnostnega sistema v smeri oblikovanja integrirane obveščevalno-policijske-vojaške superstrukture, ki naj bi zagotavljala znatne finančne prihranke, so preveč idealistični in utopični. Ključno nevarnost pa predstavlja dejstvo, da negirajo načelo dekoncentracije represivnih mehanizmov države, kar je eden od temeljev vsake demokracije. Predstavljajte si neobvladljivo moč človeka, ki bi vodil takšno integrirano obveščevalno-policijsko-vojaško superstrukturo! Nekateri politiki bi si mogoče celo želeli zasesti ta položaj, državniki pa bodo storili vse, da takšna superstruktura nikoli ne bo oblikovana. Ker sta svoboda in varnost v demokratični družbi nerazdružljiv sinergijski par.

Vsebina ukrepov, predvsem njihova inovativnost, ambicioznost in preudarnost, medsebojna usklajenost ter smiselno napeti časovni okviri za izvedbo bodo neposredni pokazatelji državniškega potenciala v slovenski politiki. Če bodo tudi politiki upoštevali poduk Hansa Morgenthaua o vplivu vojaške moči na skupno nacionalno moč države, bo lahko Slovenija v naslednjih treh letih prek izboljšanja pripravljenosti SV za izvedbo predpisanih nalog izjemno izboljšala tudi svojo prepoznavnost, ugled, vpliv in prestiž v mednarodni skupnosti. Vse je odvisno od tega, ali bodo v slovenski politiki prevladali tisti politiki, ki zgolj upajo na ugoden razplet dogajanja, ali državniki, ambiciozni in preudarni soustvarjalci družbene stvarnosti.

Dr. Igor Kotnik, obramboslovec, strokovnjak na nacionalnovarnostnem in obrambno-vojaškem področju, zaposlen na ministrstvu za obrambo. V članku predstavljena stališča so njegova osebna in ne stališča ustanove, kjer je zaposlen.