Na hitrost bi lahko pomislila že prej, recimo ko sem namesto na dopust za tri tedne odjadrala domov z zlomljenim palcem na nogi. O, pa je nisem odnesla le s povitim, kot sem še optimistično premlevala med čakajočimi na polikliniki. Nadeli so mi mavec, in to od prstov do kolena, kar je pomenilo pol noge! Opremili so me še s tisto štorasto gumijasto peto ter rutinirano tolažbo, da je točno ta prst najpomembnejši za držo celotnega telesa in zato rabi takooo velik gips. Pogoltnila sem solze in vse projekcije dopusta, in hitro pozabila tudi na preblisk, zakaj kakšen kilometer prej, preden so se mi pred očmi zabliskale čisto ta prave zvezde, nisem prižgala luči. Dinamo zavira hitrost, to pa, priznam, imam rada. In tudi krivec je že bil pri roki – Janković in njegovi takrat še na sveže postavljeni količki po mestu.
Na hitrost nisem pomislila niti takrat, ko sva v križišču pred operno stavbo prav počasi merila moči jaz na kolesu in nepopustljiv voznik v osebnem avtomobilu. Moj »prav« se je končal s četrtinko kolesa na mokri in zato spolzki zebri, ki me je ob zaviranju kar posrkala vase. Kolo je obležalo ugnezdeno med mano in podvozjem. Z voznikom se nisva ravno zravsala, zagotovo pa sva oba tisti dan nadaljevala z nič kaj prijetnimi občutki.
Sem pa o hitrosti čisto zares začela razmišljati šele v zadnjem času, odkar se je moje trenutno kolo odločilo, da bo delovalo samo še na eno prestavo od osemindvajsetih. Že zadnjič mi je serviser namignil, da bi rad to Sizifovo delo okrog mojega menjalnika tokrat opravil res zadnjič in naj začnem razmišljati o drugem kolesu. Ampak ker še vedno gre naprej, navzgor in navzdol in se po potrebi tudi ustavi, je za prevoz do službe še dobro.
Na kolesu zdaj življenje teče občutno počasneje, perspektiva pa je povsem nova. In tudi poučna. Sedaj me prehitevajo vsi! Tako mladi kot stari, s takšnimi in drugačnimi kolesi, še poniji me puščajo za sabo. In to sploh ni problem, problem je, kako me prehitevajo! Vse skupaj se zdi na meji obvladljivega: v škarje, počez, nasproti, dva naenkrat, ozko med količki, po levi in desni, predvsem pa zelo nevarno. Ves čas se je treba ozirati na vse strani, od kod bo priletel kakšen kolesar. Ko je nazadnje velikan na kolesu s polno hitrostjo švignil ostro mimo mene in uličnega stebra, gre zahvala le mojim zavoram, da se je varno prignetel vmes. Preprosto rečeno: zelo slabo je precenil situacijo.
Ocenila bi, da se s trenutnim kolesom še vedno peljem vsaj tako hitro kot babice na kolesih. Pa nič slabega o babicah. Če so še vedno na kolesu, pomeni le, da so še vedno vitalne, da očitno ne bolehajo za visokim krvnim tlakom in posledično vrtoglavico, da se skratka ne dajo, in želim si le, da bi v njihovih letih tudi sama še kolesarila s tolikšno hitrostjo. Počutiti pa se hočem varno. Kajti zdaj se ne, veliko pozornosti in refleksov namenjam temu, da me lahko drugi varno prehitijo. Če je nered med kolesarji samimi, kje šele so drugi udeleženci v prometu. Kolesarji lahko bentimo nad neurejenimi kolesarskimi stezami, pešci nad našo objestnostjo, ko slalomiramo med njimi, lahko tudi kaznujemo ali smo kaznovani, učinek pa bo le, če se bomo v vožnji najprej kultivirali sami.
