Proces zgodovinsko sovpada s časom osamosvajanja in formiranja samostojne države, čeprav so bili temeljni kamni te danes razkošne nadzidave postavljeni že prej. Začelo se je, če pobrskamo po spominu, pred dobrimi tremi desetletji, s teoretsko kritiko (jugoslovanskega) stalinizma, ki so jo družboslovci in filozofi pisali na temelju preučevanja tako klasične filozofske tradicije kot vseh tistih teoretskih šol, ki so se v Evropi formirale po drugi svetovni vojni, še posebej strukturalizma in psihoanalize. Lahko rečemo, da je prav navezava »malega« lokalnega žarišča na velike globalne miselne sisteme in koncepte ustvarila tisto vznemirljivo zmes, ki je slovensko teoretsko produkcijo potisnila na raven najvplivnejših refleksij današnjega časa. Pred leti je v neki vroči polemični razpravi vzniknila nekoliko zlobna krilatica, da je teorija v sodobni slovenski kulturi prevzela tisto mesto, ki ga je tradicionalno zasedala poezija. Slovenski bralci menda zdaj preberejo več družboslovnih knjig kot pa pesniških zbirk. No ja, pesnikom se kakopak ne bomo odrekli, a tudi filozofskih in drugih del ne bomo postavili v tabernakelj, da bi jih prazno slavili, temveč jih bomo brali in se iz njih učili. Takšni so časi, a tudi knjige so res dobre. Če kaj, je Slovenija danes dežela kompetentnih in v nekaj primerih tudi karizmatičnih teoretikov, filozofov in humanističnih intelektualcev.
Ta skorajda epska freska, ki spominja na kako novo upodobitev po zgledu Platonove akademije, pa je, ko jo kot zemljevid razgrnemo preko ozemlja, v radikalnem neskladju s sodobno slovensko stvarnostjo, z njeno družbeno prakso, z vrednostnimi izhodišči vsakdanjega življenja, še posebej pa s slepimi »smermi razvoja«, ki jih v prihodnost naše iluzije (države) vrisujejo politične elite. Ali z drugimi besedami: zdi se, da politična nomenklatura pri svojem delu sploh ne uporablja več znanja in vednosti, da je intelektualcem dokončno obrnila hrbet in jih za nameček odrinila nekam na rob, kajti na svojem varno ograjenem dvorišču se lahko samozadostno petelini tudi brez pomoči in sodelovanja ljudi odprtega uma in suverenega razuma, ker ji za lahkotno vladanje zadostujejo že poulična prišepetavanja in lastna oholost. In kakopak pravni strokovnjaki, ki radovoljno izdelujejo svoja »mnenja«. Današnja slovenska politika pretežno deluje v operativni coni agresivnega in včasih precej po domače zabeljenega antiintelektualizma, kar velja tako za vladajočo navezo kot za opozicijo. Slovenija najbrž še ni imela vlade, ki bi se, kot aktualna Cerarjeva ekipa, tako na daleč izogibala intelektualnim kapacitetam svoje nacije, se pravi tistim osebnostim (in institucijam), ki o posameznih stvareh nemara vedo več od ministrov in predsednika vlade, pri svojih odločitvah pa ignorirala vsakršno kritično mišljenje, empirične raziskave in nazadnje tudi filozofske »spekulacije« iz nabora žive teoretske produkcije. Primeren dokaz za to je njeno ravnanje v različnih krizah, od grške do begunske, v katerih se je Slovenija štorasto postavila na napačno stran zgodovine, vlada pa je pri tem preslišala tako kritične pomisleke in ljudski odpor kot tudi vse druge strokovne analize svojih ravnanj. Nobenih izvedencev, sploh nikogar, ne takrat ne v drugih primerih, ni prosila za mnenje. Vlada očitno ve vse, kar je vedeti treba, zato lahko še naprej vlada na svoj standardno ležeren (uležan) način in brez slabe vesti. Seveda ne mislimo, da bi morali zdaj filozofi in pesniki sedeti v posvetovalnih telesih kot nekoč v centralnih komitejih, ali da so teoretske knjige nekakšni priročniki in katekizmi s težo obveznega branja. Filozofi pa med svojimi primarnimi bralci najbrž tudi ne vidijo ravno politikov. Odnos do znanja in intelektualnega dela pa vendarle kaže, da se slovenska postdemokracija na tiho razvija v tiranijo ošabne ne-vednosti, ki postopoma izloča kritično mišljenje iz javnega prostora in ga prepušča množičnemu poneumljanju.
Zbornik o utopijah v 21. stoletju je poleg drugega tudi niz predlogov za izboljšavo sveta, ki se mu reče sodobna slovenska stvarnost, nabor konceptov za izhod iz naše nedoletnosti in iz banalnosti, v katero smo globoko zabredli. Znamenja časa in obče stanje duha v Sloveniji kažejo, da bodo tudi ti predlogi, kot vsi drugi doslej, preslišani ali posmehljivo zavrženi, da bodo tudi te besede obsojene na gluhonemo kričanje v luno.
